Talent?

Mnogi se sploh ne zavedajo, da je posluh talent, ki ni dan vsakomur. To modrost mi je bilo dano spoznati že v petem razredu, saj so me prav zaradi netalentiranosti vrgli iz pevskega zbora. Hja, se pač zgodi. Nimam posluha in ga iskreno rečeno tudi ne potrebujem oziroma si ga ne želim. Ker pa sem prikrajšana ob tako čudovit dar, ki je dan mnogim, še predobro vem, da ga nikakor ne more imeti vsak. Tako sem se danes ob jutranjem ritualu v kopalnici (mislim na umivanje zob, česanje las in podobne zadeve, da ne bo pomote) poigravala z mislijo o sila preprostem, a neizpodbitnem izreku, ki pravi: Če si lep, si tudi pevsko nadarjen.
Ampak da ne bo nesporazumov, izrek je enosmeren, kajti z zagotovostjo nikakor ne moremo trditi: Če znaš peti, potem si lep!
Zanimivo kajne? Tako matematično preposto in hkrati tako zelo resnično!
In ker brez dokaza ni trditve, prilagam le-tega.



Seveda pa se ob tako drzni trditvi poraja novo vprašanje... Kdo sploh je lep? Nina Osenar?

Volja telesa

Za mano je še en turnir in trenutno počutje je odlično! Ne pomnim kdaj bi se v svoji koži počutila bolje kot se zadnje čase, je za to krivo poletje ali le ljudje, ki me obdajajo?


In obeti? Hja, danes bo zagotovo super. Po dolgem času se gremo končno malo znoret... It's the music that drives us!

Upanja

1. Upam, da se bodo ljudje začeli zavedati, da denar le ni tako pomemben, in da bodo končno spoznali pomen topline, vzgoje in razumevanja ter da bodo zmožni imeti več potrpljenja. Da se bodo naučili komunicirati med seboj, da se bodo zavedli pomembnosti humorja in se uspeli naučiti smejati.

2. Upam, da bom v tem hitrem tempu življenja našla čas za branje dobre knjige, igranje klavirja in izpopolnjevanje znanja tujih jezikov. In da bo v tem času prostora tudi za vse moje prijatelje.

Simpatija

Rekla je, da pride danes, po službi, torej po deveti večerni. Nestrpno čakam cel dan. Ura kaže pol desetih, nje od nikoder. Zato jo pokličem in mi pravi, da je bila žejna in da se je ustavila na pijači, v redu, bom počakala.
Čakam... Čakam... Potem pristavi še, da skoči domov pod tuš in potem res pride, ampak meni se že spi, zato ji rečem naj ne hodi.
Obljubi mi, da me bo kmalu obiskala. Pristavim le še, naj se ji ne mudi, časa za najino srečanje je več kot dovolj.

Lahko bi rekla, da je bil danes pač samo še en julijski dan, dan brez posebnih vzgibov in doživetij. To bi bilo zagotovo lažje kot pa razmišljati... Ampak v teh tako vsakdanjih dneh se dogajajo sila pomembni občutki, ki utrjujejo mojo osebnost in mi dajajo vedeti, da sem, takšna kot sem, okej.

Do Ljubljane

Peljem se v Ljubljano, po še en podpis za v mojo rdečo knjižico. Jamiro igra še od prejšnjič, pred mano le široka cesta, nikjer nikogar. Odličen ritem nabija ob stekla, počutim se neverjetno srečno. Potem me spreleti. Kako čudno, vedno kadar ni nikogar pred nami, mislimo da vozimo sami, lahko smo tako brezskrbni in sproščeni.
Nato sledi tunel in na drugi strani nov svet. Gneča, zastoj, jeza, živčnost... Pot do Ljubljane je zares kot življenje, neverjetno nepredvidljiva.

Za mojega cukrčka

BY PUCCA

Razprodaje

O ja, čas velikih razprodaj, jaz pa spet nisem ničesar kupila. Vsaj pojedina v avtu je bila super.

Nedelja

Tokrat zasluženo nedeljsko sladkanje...

Sobota

Petek

Pišem kar mislim.
Pišem z glavo, včasih tudi s srcem;
kar ni greh.

Usrano (vreme)

Nikoli nisem imela težav z vremenom in jih tudi danes nimam, ampak nekako se je usrano vreme pokrilo z mojim usranim počutjem. Toliko stvari je, zaradi katerih bi morala biti vesela, a tista ena, mala, čisto drobna težavica, ki v očeh realista to zagotovo sploh ni, mi ne dovoli, da svoje noro dobre občutke zlijem na plano. Danes sem si že neštetokrat rekla, Vanja, ni vredno, minilo bo in vse bo tako kot mora biti, željeni bodo spet pokazali stari obraz, v katerega si se tako brezupno zagledala in življenje bo, kot je bilo, nora uživancija ter eksplozija čustev. Um bo neomajno svoboden, pripravljen zaobjeti vse vonjave tiste tako željene podobe...
Nekateri ljudje so preprosto tako čudoviti, da ti zlezejo pod kožo, čeprav si tega ne pustiš. In ko jih tako zlahka vzljubiš, pokažejo nov obraz ter te pustijo očaranega in prevzetega, da se spustiš na tla in začutiš hlad, ki jih v resnici obdaja... usrano.

Dan pred jutrišnjim

Nič več nesmiselnih vprašanj za celih petnajst dni! Družina je odcapljala na morje!
Časa, da se poglobim globoko vase, bo zdaj več kot dovolj.

Kaj si pa ti?

Vse pogosteje se mi dogaja, da me želi družba pospraviti v enega izmed skrbno označenih predalčkov. Vsi bi radi vedeli ne samo kdo sem, ampak tudi kaj sem. Bežna poznanstva in naključni ljudje me rinejo v kot, s prstom kažejo name in me neprestano sprašujejo: "Kaj si? S katero nalepko te lahko označimo? Opredeli se, ne moreš ostati tu, na sredi! Si vezana, si morda biseksualka, poslušaš elektronsko glasbo? Ali pa si morda novodobni zafrustrirani človek emo? Si devica ali morda živiš razvratno? Se drogiraš, piješ, kadiš? Preklinjaš, si verna ali zavezana satanu? Koga imaš rada, komu pripadaš, se redno umivaš? Telovadiš, ješ zdravo? Hujšaš in upoštevaš trenutne modne smernice?"

AAA!!!

Ustavite se! Ne pritiskajte me k tlom, ne dušite me s svojimi vprašanji! Kaj vas briga s kom spim, kaj jem, v kaj verujem in s kom se družim! Ne, ne boste mi dali nalepke! Ne boste me opredelili!
Sem zvesta sama sebi in počnem tisto, kar čutim da moram! Ne ovirajte me z nesmisli, saj ne potrebujete neprestano spraševati, da bi izvedeli kdo sem. Raje opazujte.