JAZZY KITCHEN

sreda, 31. december 2008

Hvala.

Lahko bi o imenih. Na dolgo in široko.
O tistih, ki so z menoj delili najlepše trenutke, o tistih, zaradi katerih so tekle vroče solze, o tistih, ki še niso uspeli pozabiti, o tistih, ki me nikoli niso imeli, o tistih, ki so greli posteljo, o tistih, ki so odšli in o tistih, ki so ostali. O vseh in o vsakemu, katerega pot se je letos srečala z mojo.
Lahko bi, a ne bom. Nikoli ne govorim o imenih.
Ime ne naredi človeka, temveč ubija prispodobe in krivi zgodbo, zato letošnje leto zaključujem z zahvalo namenjeno vsem. Dobrim in slabim. Z zahvalo ljudem, ki soustvarjajo moj divje, jebeno ravnovesje.

torek, 30. december 2008

Rekli so:


Obup je posledica vsakega resnega poskusa vztrajati v življenju s krepostjo, s pravičnostjo, z razumom in izpolniti njegove zahteve.
Na tej strani tega obupa živijo otroci, na oni strani prebujeni ljudje.



- Hermann Hesse

nedelja, 28. december 2008

sobota, 27. december 2008



Vsak nedolžen poljub rojeva ugrize, vsak sramežljiv dotik klofute, vbode, rane in brazgotine.

četrtek, 25. december 2008

Za prste obliznit

Hrana občutno predobra in družba neopisljivo taprava.
Od sreče mi gre kar na jok!

petek, 19. december 2008

Biti gurman

Malokdo razume ta entuziazem in to ljubezen, zato drobce občutij ob okušanju vrhunske kulinarike delim le s tistimi, ki vedo, kaj pomeni biti gurman. Toda tokrat izjemoma (ne gre, da ne bi, saj se je bilo potrebno precej potruditi) izdajam, kaj se bo kuhalo in jedlo pri nas doma na božični večer.

Slavnostni meni


Nabodalo s kraljevimi kozicami na posteljici iz mlade špinače


Račje prsi v brusnični omaki z ingverjevo hruško in gratiniranim krompirjem s porom


Jogurtova krema z žafranom



Da mi ne bo po nepotrebnem zavrelo: Vzdržite se komentarjev tisti, ki so vam najbolj pri srcu pice in podobna odpadna hrana.

četrtek, 18. december 2008

Depra?

Vreme je čudna stvar, a tak' pač 'mamo. Resda je bilo kdaj že slabše, ampak tudi zdaj ni, da bi se človek ravno po zraku metal. Bolj kot vremenska juha pa me v tečnobo spravlja instant kuhinja prazničnega vzdušja. Res je ne razumem. Kaj je na decembru takega, da iz živčnih razvalin dela brezskrbne dobrovoljčke? Recept več kot očitno deluje, čeprav je resnično zanič! Vsi si šopajo praznični futer, ki pa ni nič drugega kot navaden placebo, zdravilo brez aktivne substance, ki zadane ko' k*! Lučke migetljajo, muzika igra in vino diši. Popolna atmosfera, ki riše bebave nasmehe na obraze, kljub dejstvu, da je v denarnici točno toliko kot pred tednom dni. Včasih se zato zalotim pri sarkastični misli, da Božiček že mora obstajati, kako ne, ko pa decembra vsi čudežno obogatijo.
In tako medtem ko drugi v papir zavijajo na kupe bedarij, jaz vanj zavijam tihi odpor, ki se me okoli novega leta že pošteno drži. Neznosno!
Tudi vas bi se, če bi si dovolili spoznati, da je december lep le zato, ker ste pripravljeni dajati in se razdajati. Na veliko in na široko. Brez omejitev. Nasmehe, objeme, poljube, pozitivo, komplimente, srce. In če dajaš, dobiš. Takšen je namreč zakon, ki ne velja le ob koncu leta!
Pa saj bo minila, moja mala depresija. Nekega dne, ko si boste v vaše ljube glave zabili dejstvo, da je v letu več kot le borih štirinajst dni, v katerih lahko ljudem namenite kakšno kurjo juhico za dušo!

ponedeljek, 15. december 2008

Na dan vzame toliko vzorcev krvi, da človek upravičeno pričakuje perfektno opravljeno delo.
Ampak ne, sestra mi je uspela riti po roki kot kakšen krt! Res čudovito. Sem že lepo pomodrela.
Upam, da bo izvid manj boleč. Po pravici... Takšnega preprosto pričakujem.
S tem se namreč ni za hecat!

sobota, 13. december 2008

Rekli so:


Mala ljubav malo boli.


- Yaya, glasbenica

četrtek, 11. december 2008

Panika I

Odpreš usta. Tako na široko jih odpreš, da ti škrtnejo čeljusti. Pljučem ukažeš, naj zajamejo zrak, ZDAJ, nujno ga potrebuješ, TAKOJ. Toda dihalne poti te ne ubogajo. Sesedejo se in sploščijo, zdi se ti, da dihaš le še po slamici. Usta se ti zaprejo, ustnice stisnejo, nemočno se daviš. Tresoče roke zakrilijo po zraku. Nekje je popustil jez in razlije se prava povodenj potu, zalije ti vse telo. Hočeš zavpiti, a ne moreš. Panika!

torek, 9. december 2008

Misterij: Vreme

Redke sobote, ki jih preživljam doma doma - s familijo, so v času dnevnika vedno iste. Mati se, ko zaslišijo špico za vreme, zaderejo iz likalnice: " Vanja, daj glej kako bo jutri! " Ker jim je pač treba ustreči, jim vedno odgovorim: " Ja, ja no, sej že gledam. " In prav zares gledam!
Samo kaj, ko je s tem vremenom nekaj hudo narobe. Ne glede na to kako pozorno ga spremljam, na koncu nikoli ne vem kaj zna padat v nedeljo. Tudi drugi dnevi v tednu in ure v dnevu mi povzročajo težave. Če mi uspe ujeti napoved že ob petih, se nanjo nikoli ne osredotočim, ker vem, da bom izčrpno prognozo slišala okoli sedme. To pa potem (po še vedno misterioznem naključju) ponavadi zamudim, zato za rep lovim ono zadnjo, ob enajstih. Pa ne pomaga, pred spanjem še vedno ne vem ali bo jutri za dežnik ali ne. Ona zadnja je namreč odrecitirana s svetlobno hitrostjo, da se človeku zafržmaga že na samem začetku.
Mati me, ko odlikajo vikend žehto, kakopak vprašajo po vremenu in jaz ga povzamem vedno enako: " Hja, tako bo, spremenljivo. Kaj pa vem... "

ponedeljek, 8. december 2008

petek, 5. december 2008

Zaključek

Tokrat zadnjič in res nikoli več:
Problem ni v meni, ampak v tebi, ker ne dojameš.
Ne mislim opravičevati svojih besed zaradi tvojih neumnih interpretacij.

torek, 2. december 2008

Piškotka bi...

Danes sem (kot je pri nas v navadi) stala v obupno dolgi vrsti (manj imamo, več kupujemo). Če ne bi bilo nujno, bi vse spustila in odšla. Ko se človeku ne mudi, še gre, ampak v naglici, z mlekom in žvečilkami med polnimi vozički (artiklov in tečnih otrok) pa zelo težko. Močno mi je pritiskalo na živec. Če se mala tečnoba pred mano ne bi začela dreti, bi celo zdržala. Zagnala je cel cirkus. Brez piškotkov pa že ne gre domov. A bu bu. Najhuje je bilo, da se ji mami ni pustila. Izpad sem uspela poslušati deset minut, potem pa mi je ušlo.
" Daj kupi ji že te proklete kekse! "
In čisto (res čisto) pri blagajni ji jih tudi je.

Če jokaš, dobiš piškot. Če jokaš dovolj močno, dobiš dva. Toda le, ko zares odrasteš, si lahko privoščiš celo škatlo.

ponedeljek, 1. december 2008

Rekli so:


Kakšna je razlika med herpesom in ljubeznijo?
Ljubezen ne traja večno...



- prof. dr. Tatjana Avšič-Županc

sobota, 29. november 2008

Božji zakoni?

Vse prepogosto se vdajamo melanholiji in samopomilovanju. Predajamo se trpljenju, neuspehu in izgubi, pojmujemo jih kot neizogibno, nemalokrat celo nujno dejstvo.
Ampak jaz ne dvigujem rok pred usodo, ker tisto, čemur rečemo božja volja, ne obstaja. Obstaja samo to, kar narediš, in tisto, česar ne.

četrtek, 27. november 2008

Dragi Božiček!


Leto je naokoli in spet ti pišem. Darila, ki si jih prinesel lani, so bila čudovita, hvala. Pridna pa sem bila tudi letos, zato si želim, da mi za Božič prineseš ogromen paket prostega časa, škatljico intelektualne inspiracije, kanček prijaznosti, da omilim svoj sarkazem, obilo predlogov za dobro branje, veliko težkih izzivov ter nekaj življenjskih lekcij. Pa nikar ne pozabi na moje prijatelje. Naj jih bo malo in naj bodo prvovrstni. Vse, ki so ostali v moji preteklosti, spomni, da jim je zdaj lahko žal, ker niso del moje prihodnosti in najpomembnejše... Dovoli mu spoznati, da je ljubezen minljiva in da je le družina tista, ki ostane.

Mrzel pozdrav,

tvoja Vanja

nedelja, 23. november 2008

!

Zadnje čase se vsi spotikajo obme. Šušljajo o nekakšnem absurdu. Menda se nedopustljivo obnašam.
Ja, seveda... Mora že bit težko, če imaš meje v glavi in če ne zmoreš doumeti, kaj absurd v resnici je.
Povem vam!
Absurd je s pitno vodo splaknit sekret!

torek, 18. november 2008

Kdor se zadnji smeje...

Preteklo je nekaj vode in zdaj mi veselo kaže svoj hudobni nasmeh, češ izgubila si.
A vrnem ga sila lahkotno;
Zakaj morda res mnogokrat boli, ko izgubiš, a še bolj boli, ko se zaveš, da nikoli zares nisi imel.

ponedeljek, 17. november 2008

I THINK I FELL IN LOVE.


četrtek, 13. november 2008

na POLNO

Oktobra smo speljali kar v tretji, zato je (priznam!) malo cukalo, novembra pa smo prestavili še direktno v dodatno, (turbo) luksuzno šesto brzino. Tako me je res lepo prilimalo na sedež in napihalo tudi, saj smo (še od poletja razgreti) pozabili zapreti okna...
Ampak trinajstega v mesecu je vedno vse na pravem mestu. Nogavice so dvojne, Zewa so vedno pri roki, tako kot izgovor za čaj z mlekom pred in po vajah. In kar je najlepše...
Belgija čaka! Pošteno se bo bliskalo!!


Morda se ob vrnitvi pohvalim. Morda...

torek, 11. november 2008

Rekli so:


Ni neumnih vprašanj, so le neumni ljudje.


- prof. dr. Anton Cedilnik

sobota, 8. november 2008

Kot v filmu

Če bi imela pištolo, bi spustila tak rafal... Včeraj (ali bolje rečeno v današnjih zgodnjih jutranjih urah) mi je postalo jasno zakaj ljudje kupujejo orožje in hodijo na morilske pohode.
Bilo je kot v filmu, ko misliš, da hujšega od kraje torbice z VSEMI DOKUMENTI in celo s ključi od stanovanja, z bančno kartico, z mobitelom... res ni, potem te, ko se ves poscan majaš domov, voznik trole dobesedno zalije s tisto nagravžno obcestno vodo.
Prvič v življenju se mi je od gneva zavrtelo pred očmi, iz mene pa je bruhnil rahlo bolan in objokan krohot.
V ponedeljek si grem nabavit orožni list, da ustrelim prasico, ki mi je ukradla identiteto in mobilni imenik!



Drugače pa sploh nisem za nasilje. To ni lepo.

petek, 7. november 2008

Tretja dimenzija

Smešne so vse te šokantne zgodbe, vsa ta raznolika ogorčenost in obtoževanja v njih. Krivec za užaljenost akterjev pa je vedno isti. Pogled je tisti, ki je v izbrani tragediji vedno le dvodimenzionalen, saj objokanci ne vedo, da poleg slavnih dveh plati iste zgodbe obstaja še tretja.
Pogled od spodaj. Pogled pod krila.
Zgodbe z njim dobijo nov pomen. Prav zares!

sreda, 5. november 2008

nedelja, 2. november 2008

Cesarjeva nova podoba

To, da ni denarja, sploh ni ovira. Trži se lahko tudi neotipljivo. Torej blago, ki ga iz štarcune ne pripelješ z velikim vozičkom.
Danes si zamisliš zato, da boš nekoč lahko kupil. NE, NE. Danes domislico naložiš v spletni voziček, skeširali ti jo bodo pa jutri.
Vsa ta družbena ponudba spada v posebno kategorijo. V tako imenovano NOVO PODOBO.
Prodaja se nova ženska, takšna arogantno seksi, vedno popolna (tudi, ko pride iz kuhinje, v kateri že dolgo več ne kuha). Takšna, ki si sama odpira vrata in ki jih občasno tudi glasno loputne. Nekakšna nova psica, ki išče svojega novega moškega.
In tudi tega imajo na zalogi. Gre za nov produkt, za pravega Jamesa Bonda. Realen in surov alfa samec. Nenasitljiv velik pes, ki išče svojo novo žensko.
Ponudba je zavita v blazno dober papir, reklama pa je itak svetovna, zato si novo podobo skrbno naložiš v košarico. Sprejmeš idejo, ki jo boš plačal po finančni krizi.
In vse se zdi okej. Navsezadnje ... družba se mora spreminjat, samo kaj, ko ta nova ženska in ta novi moški pijeta staro vino in poslušata staro glasbo.

četrtek, 30. oktober 2008

Končno!

Včasih se zgodi, da kaj razbiješ. Če si dovolj nerodne narave, zna bit, da pokvariš tudi kaj navadno manj pokvarljivega. Ampak le, če si moje vrste, ti lahko uspe zlomit pokrov toaletne školjke. Dvakrat.
Zato sem z nakupom tretje odlašala vse do včeraj. Če smo iskreni, potegnila bi vsaj še do novega leta, ampak podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Dobila sem tako "fejst trdo". Mislim, da bo vzdržala. Vsaj malo dlje.


Shit happens when you party naked.

sobota, 25. oktober 2008

Lipa

Še vedno stoji tam, za našo ograjo, pri sosedih.
Tam, kjer se je odvilo moje otroštvo, kjer so nanj ostali zbledeli spomini.
Natanko tam, kjer sva si naredili gugalnico. Tam, kjer nama jo je nato njen ded vzel točno tako odločno in brezbrižno, kot je nekaj let kasneje sebi vzel življenje.

sreda, 22. oktober 2008

Rekli so:

I'm here to make money and get laid.


- R. Williams

ponedeljek, 20. oktober 2008

Njeno Veličanstvo

Za časa Juge so mahali Titu, jutri bodo mahali kraljici.
Eno in isto s...

Zastavice! Glavno je, da so zastavice!

nedelja, 19. oktober 2008

Ko stiska stiska

Ker je krizi, ki se neutrudno bliža, težko verjeti (ko priznaš, se moraš pač vdati), število podpornikov ideje zarote, lažnega svetovnega kolapsa eksponentno narašča. Kako dolgo se jim bo še uspelo slepiti, me zanima. Praksi je namreč vse teže oporekati. Pa ne da bi se kdaj trudila. Vse postaja tako zelo očitno.
Včeraj sem si brez pomisleka lahko naročila belo kavo in kozarec vode, danes je bela kava postala zgolj in samo kava, sploh če se zgodi večkrat na dan. Zima pa ponuja še cenejšo različico - zeleni čaj (seveda brez meda, limone ali mleka), kljub temu, da nisem stiskač (včeraj mi tudi ni bilo potrebno biti!). Jutri ... Skrbi me, da si bom jutri lahko naročila le še vodo, ki mi jo bodo - kakopak - mastno skeširali. Zagotovo ne bo imela današnjega okusa po kloru. Za evro in pol se bo v to enostavno potrebno prepričati.
In že slišim nekatere godrnjati češ, višku se pa ja ni težko odpovedati. Že res, a kot kaže ne bo ostalo le pri kavicah in čikcih, ampak bo recesija okužila tudi zelenjavo in kruh! Na koncu bomo vsi, tudi tisti, ki smo včeraj še izbirali med polnozrnatim in koruznim, uro pred zaprtjem stali v vrsti pri Najboljšem sosedu. Lačni (belega) kruha.
Da te pozimi malo zebe, da ti televizor ne gori neprestano, da greš večkrat peš kot z avtomobilom, da nosiš lansko kolekcijo, gre in bi šlo, toda da stradaš kruha...
Kam gremo?

sobota, 18. oktober 2008

Vem ...

Veliko je ljudi, ki jih ne maram. In njih večina mi "ne maram te" v enaki meri tudi vrača.
Razlog je smešno preprost.
Tako je to, če vse kar rečeš, tudi misliš. Prepričan si, da so takšni tudi vsi ostali.

sreda, 15. oktober 2008

Koliko pa tole stane?

Koliko smo pripravljeni tvegati pri življenjskih odločitvah in koliko popustiti zaradi strahu, okoliščin, odgovornosti?
Kdaj, kako in ali sploh hočemo prestopiti črto, ki loči povprečneža od zmagovalca?
So tisti, ki so na vrhu, tam po srečnem naključju?

Odločitev je naša, cena, ki jo plačamo, pa njej sorazmerna.

nedelja, 12. oktober 2008

petek, 10. oktober 2008

Tesnila, cevi in topla voda

Na vsake toliko je preprosto treba it. Pri nas ženskah je to pač tako. Takšna mašina zahteva redni servis.
Ker je obisk pri ginekologu vse prej kot (po moških predstavah) eksplozija vzburjenja, ga med servisiranjem tudi tokrat nisem ravno poslušala. Nazaj v sterilno sobo me je privlekel šele njegov samogovor, ki si ga je privoščil med pisanjem recepta.
" Z moškimi je lahko. Napeljava je pri njih kot um: preprosta, z zelo redkimi presenečenji. Ve, gospe, ste druga zgodba ... konstruktor je o vaši zgradbi in delovanju pošteno razmislil. "
Prešinilo me je, ali vsem lastnicam rodil privošči primerjavo z vodovodno napeljavo.

sreda, 8. oktober 2008

Kako?

Kot v jutru.
Zbudim se v pravi sobi, ampak pohištvo... Nekaj je narobe z njim. Ne stoji tam, kjer bi moralo. Tako tuje, a vendar moje.
Še vedno sem v pravi sobi, samo... Preuredil je stvari, v koš vrgel kramo, v predale pospravil obleke, skozi okno spustil jutranje sonce in prostor dopolnil s svojo prisotnostjo. Tako tuje, toda moje.
Hočem nov red, a ne takšnega. Odslovim ga in pokličem prejšnjega, da stvari postavi nazaj na svoje staro mesto.
Kot že tolikokrat do zdaj.

nedelja, 5. oktober 2008

Lahko?

Se da z radikalnim ateizmom uničiti Boga in cerkev?
Prek volje do žrtvovanja družbene in moralne vrednote?
S pomočjo samouničenja in jalovih spolnih odnosov človeštvo?

četrtek, 2. oktober 2008

High times

Začelo se je nadvse obetavno. Malo mravljincev, veliko dobre volje pa super (draga) jutranja bela kava. Zakorakali smo čez sredino in občutki pred so bili tako blazno čudoviti, da je bilo skoraj nerealno.
In je tudi bilo. Takoj, ko je naznanila: " Pozdravljeni kolegi, sem tainta in to je mikrobna genetika. No, bomo kar začeli... " Šokanten spust na trda, zdelana tla.
Naslednje štiri ure mi je bilo prokleto nelagodno ob misli, da smo že čez sredino!
Nadaljevalo se je s prečudno mešanico blesavih občutkov, ki jih je zakrivil pogled na "idiličnen" prizor s psom. A sem morala peljat ravno mimo železniške?
In priznam, še danes
MI GRE MALO NA BRUHANJE.
Pa ne toliko zaradi dela in včerajšnjega konkretnega nazdravljanja, ampak predvsem zaradi zlaganih odnosov. Nekateri se še vedno tako... zelo... slepijo.

Rekli so:

Umiranje je zabavno, a bojim se, da večina to prepozno dojame.


- B, intelektualec

nedelja, 28. september 2008

Kraja

V resnici obstaja en sam greh. Samo eden. In to je kraja.
Če ubiješ človeka, mu ukradeš življenje, njegovi ženi vzameš pravico do moža, njegove otroke oropaš očeta.
Kadar se zlažeš, nekomu suneš pravico do resnice.
Kadar goljufaš, ukradeš pravico do pravičnosti.
In kadar se narediš, da razumeš, si ukradeš pravico do razumevanja.

petek, 26. september 2008

Viva la muzika!

Nisem šla v Budvo. Open air spektakel na dunajskem Otoku na Donavi je bil veliko bolj mamljiv. Poleg tega pa so severni sosedje odlični organizatorji.
Seveda smo jo čakali. Ura in pol zamude, en sočen "hey u motherfuckers" in režija za dol past je bilo dovolj za končno odločitev. Splačalo se je.
Toda tokrat v drugi vrsti (kar je še vedno svojevrsten uspeh pri 60 tisoč glavi množici).
Beat that!


Pevka ravno ni, šovmejkerica, ki na oder pride pompozno sedeč v kraljevem prestolu, pa zagotovo.
Ja, prva vrsta je 20 metrov od odra (če nisi VIP - itak)!

ponedeljek, 22. september 2008

Ovohavanje

Psi si ovohavajo zadnjike (kako je z ostalimi živalmi res ne vem), ljudje pa tega ne počnemo, ker je to bljek in fuj in nekulturno in blablabla. Ljudje raje lezemo v rit.
To početje (neprimerno slabše od ovohavanja) je ne le sprejemljivo, ampak tudi zaželjeno. Anala in slinjenje okoli one odprtine je nekaterim celo tako zelo pri srcu, da jo zahtevajo oziroma (bolje rečeno) nujno potrebujejo. Sodeč po njihovih izjavah in obnašanju jim ta dviguje ego in jim omogoča imeniten pogled proti tlom - k majhnim in nepomembnim. In ker se v igri dvojic vedno igra po pravilu podrejanja, veliki živini nasproti stoji (ali bolje rečeno pri riti kleči) slinasti bebček, ki s prekomerno izraženo željo po lazenju v danko (s čimerkoli pač že) poleg gnusa vzbuja pomilovanje in posmeh pri tistih, ki jim analna dejavnost nič kaj ne diši. Ne hvala, raje sem pes in ovohavam sogovornike (kjerkoli pač že).
In to ni vulgarizem, to je stanje današnje družbe.

sobota, 20. september 2008

Imaginarno




Gledam
v strop. Ne vidim ga.
Poslušam ropotanje in klepet. Ne slišim ju.
Zaznavam svežo kavo. Ne voham je.
Dotikam se roba postelje. Ne čutim ga.
Mislim s telesom. Meljem v prazno.




Ker ...

Gledam v duše. Vidim misli.
Poslušam poglede. Slišim tišino.
Voham
glasove, prezir in domišljijo.
Tipam gnev in ironijo. Držim ideje in čutim vonjave.
S prsti zaznavam hlad ljubezni in bolečino strasti.
Mislim z glavo. Meljem v polno.
Jaz, tu in zdaj, a v svoji 42 dimenziji, v nirvani lastnega egotripa.
Najboljša droga.

četrtek, 18. september 2008

Brezposelna

Tudi uradno. In nisem edina, ki ji šestletno delo predstavlja najdaljše ljubezensko razmerje.
Šla sva čez vse, jaz in moj radio. Čez začetno evforično navdušenost, nujnost in nenadomestljivost, čez prve spore, nesoglasija, kratki premor (ki je prinesel več kot vzel) in skozi pravo ljubezen, ki mu je nato sledila, nabita z vdanostjo in polnostjo vse tja do končne rahle apatičnosti in poroga, ki je vpil po razdoru, a sem ga preslišala (navezanost je pač navezanost, jebiga).

Pa me je odrezal on. Z besedami, ki jih zaradi bojazni (ponovne) užaljenosti ne bom citirala.
Razšla sva se!
Kakšno olajšanje!
Seveda ga bo kmalu nadomestil hud šok, toda .. hej!
Najpomembnejše je spoznanje, da se ponujena priložnost nikoli ne izkoristi sama.
Vse je na meni. Od nekdaj.
In prav je tako.



Foto: Blaž Šunta

ponedeljek, 15. september 2008

Vse pogosteje me previdno (počasi se le učijo) sprašujejo: " Kje si, kaj boš? "
LEVO? DESNO? SREDINO?
Odgovor je vedno enak in sila diplomatski: " Sem za spremembe. "

sobota, 13. september 2008

Rekli so:

Bodi realen, zahtevaj nemogoče!


- dr. Jurij Stojan, dr. med.

petek, 12. september 2008

sreda, 10. september 2008

Vprašanja

September greje, dežja pa od nikoder. Resno me skrbi za moj procesor. Postaja vse bolj občutljiv in razdražljiv, zamrzne zaradi malenkosti in ponori zaradi absurdne nevednosti ljudi, katero se je že naučil ignorirati.

Po kakšnem ključu določijo vrstni red objav in zakaj se prav v tem mediju vedno pojavljajo isti avtorji, kako so spravili megalomanski plakat na vrh stavbe Telekoma in kako na open air koncertih sploh lahko ocenijo število obiskovalcev, v kaj je sosed predelal sumljive rože z okenske police in ...

Vprašanja, ki sicer ne zahtevajo odgovorov, a se jih v daljni prihodnosti vseeno nadejajo, se neprestano rojevajo. Procesor melje in melje, jih požira in razgrajuje, toda ta kljubovalno vztrajajo. Kopičijo se in vse več jih je! Če orkan, ki bi malo razpihal in zalil mašinerijo, ne misli prit, si bo potrebno omislit zunanji trdi disk.
Bolj kot vsa (kratkočasju namenjena) banalna vprašanja pa mojo mašino zares žge in pogreva le dvoje:
1. Zakaj ne pokliče?!
2. Ali (potemtakem) prijatelji sploh obstajajo?!

sobota, 6. september 2008

Neberljivo

Da je tedensko in mesečno časopisje navaden kup postanih cunj in prežvečenih copat, ki se ga vsake toliko samo obrne (da neumni ne pozabijo kako zelo gre prah v usta in smrad v nos), mi je povsem jasno. Iz tega in drugih razogov tipa 'V tednu dni z (v petih minutah izmišljeno) dieto do idealne postave', 'Kako ga osvojiti', 'Ta-in-ta je tu-in-tu počel to-in-to', 'blablabla' in 'bruhbruhbruh' sem se uporniško zatekala zgolj in samo k dnevnemu časopisju. Ja, k tistemu za ob jutranji beli kavi. Ja, k tistemu, s katerim sem si pri svoji generaciji (in pri bebčkih seveda) vedno znova prislužila pomenljiv 'Kaj se pa ti greš?' pogled. BIL je to dober futer.
BIL.
Žal zadnje čase odpor čutim tudi do tega tako ljubega dnevnega pisanja, saj v informativnem tisku lahko berem le še (kot bi rekla M&J) buče. Ko so te bile še bučke, komaj kaj rumene - tu in tam, največkrat pri peclju - je cajteng še izgledal in se lepo bral. Odkar pa je rumena cela njiva in so v vrsticah samo še nebuloze, je smrad ponošenih gat tako očiten, da ne gre več. Preprosto, ne morem. NE BEREM.
In kdo bi mi lahko očital?

sreda, 3. september 2008

- - ODREŽITE TU - -

Moj ustvarjalni vrhunec je časovno odvisen od ponavljajoče izpitne periode. Pravljična omara je tako ponovno odprla svoja vrata in prav iz nje globin zadnje dni vztrajno vlečem likovne pripomočke.

Škarje mi še vedno povzročajo precej težav. Ne gre ravno po črti.
Pravijo, da je (za primer) barvanje čez robove odraz notranje nestanovitnosti, presežka navdušenja in čezmerne zvedavosti. Dokaz, da morala in norme še niso našle svojega prostora in da ego še ni izoblikoval ali podlegel lastnemu superioru.
Tako gre potem malo poprek in precej počez. Celostna podoba ustvarjenega je (roko na srce) navadno skropucalo, ampak podrobnosti ... Podrobnosti so dah jemajoče. Drzne, nepredvidljive in občudovanja vredne.



nedelja, 31. avgust 2008

Nenadkriljivo: SEKS

Dolžnost je dolžnost in volit je treba. Po (sicer citirani) izjavi Janeza Janše pa (kdo bi si mislil?) celo z entuziazmom. Seveda je ta še v popku mladosti, pa vendar!

“Ne poznam vprašanja, vendar vem, da je seks definitivno odgovor nanj.”

Woody Allen je rekel in zadel. V polno.
Seks je edini univerzalni jezik, ki ne pozna narečij in je - ne glede na svojo nespremenljivost - neverjetno fleksibilen. Je prirodno surova govorica vseh in vsakega izmed nas. Seks je edini pravi nagonski tik, ki se ga še nismo "znebili".
Tisti, ki se tem dejstvom upirate, poglejte v svoje hlače! Kaj vidite?
Robat, neolepšan, nazoren in vabljiv organ, ki kljub pudru na vaši faci in zlatu za vašim vratom ostaja pristno naraven. In kar je najpomembnejše, njegovo prvinskost, pa naj bo še tako "nelepa", tudi sprejemamo in odobravamo, zakaj seks ni zgolj akt, temveč odnos med mano in tabo. Med nama. Med nami!

sobota, 30. avgust 2008

My Late August

Zadnji avgustovski dnevi so kot ustvarjeni za poredne punce.
So prima izgovor za bedarijo - ali dve - več.

sreda, 27. avgust 2008

Družbeni fenomen

Minus je del ravnovesja, vseeno pa ni opravičilo za neprestano samopomilovanje, melanholijo, depresijo, nesrečo...
Izvir čistega minusa je vsekakor bolano stanje, ki ga je (tako kot vsako bolezen) treba zdravit. Tu ni debate.
Ampak na svetu pri zdravi pameti funkcionirajo tudi ljudje, ki se zavestno silijo v stanje brezupa, s katerim se potem tudi precej uspešno hranijo. Poznam nekaj takšnih. Osebno, celo zelo dobro.
Njihov obstoj je mogoč le skozi lastno trpljenje. Ne, to niso pesimisti, to so nesrečniki, ki v svojem (z zornega kota normalnega človeka srečnem) življenju nikoli ne bodo mogli biti srečni, ker tega preprosto ne znajo oziroma si tega ne dovolijo.
Je sreča grešna?

torek, 26. avgust 2008

Rekli so:


"Zares, človek je najbolj čudno bitje na svetu," je zašepetal.
"Hotel bi imeti polet orla, pa nima njegovih kril. Hotel bi imeti moč leva, pa nima njegovih šap. Kako strašno nepopolnega si ga ustvaril, gospodar! In za kazen si mu bil dal še razum in moč, da spoznava lastno nebogljenost."



- Vladimir Bartol (Alamut, str. 423)

petek, 22. avgust 2008

BRUH .. BRUH!

Saj ne, da ne delam rada. Sploh ni, da ne delam z zadovoljstvom. In nikakor ni, da mi čebljanje v mikrofon že malo preseda.
Samo.. BRUH! Vseeno mi je resno slabo!
Naš kolektivni duh je na psu. Ah kaj na psu, ni ga! Resda sem na vsake toliko velik egoist, vendar ne v trenutkih, ko lahko sodelavcu brez problema rešim rit. Vedno jim jo odnašam. Delam dvojne termine, če sem le kje blizu. Brez posebnega joka in prigovarjanja. Pa ne, da bi šlo za denar!
In potem, ko potrebujem povratno uslugo, ne zato, ker se mi ne da, ker bi se raje doma čohala po riti, ampak zato, ker jo res potrebujem, dobim tole:
"Res je, da ne vem kje bom, ampak (ne narobe razumet) imam do ponedeljka dopust. Lepo bodi."
HALO?
Kakšen egotrip!

Naslednjič (kolikokrat si bom to še rekla?!) nikomur več ne rešim riti, samo še prst jim porinem vanjo!
Pa ne me narobe razumet.

ponedeljek, 18. avgust 2008

Seciranje: EGO

Radi kukajo k sosedom. Analiziranje in kritiziranje tuje intime jih že od nekdaj zabava. In da nahranim lačne, volkovom V GLAVO mečem kost!
Seciram svoj ego..

..Popolen je, ker sem med tistimi, ki jih mnenje gobezdave ter neizprosno kritične množice prav malo briga. Toda popolnost in trdnost človekovega jaza se (kako ironično) izraža z njegovo lastno nepopolnostjo in tako prepričanje, da me gofljanje sploh ne briga, ne drži ravno. Po lobanji namreč udriha moj superiorni jaz, moj super-ego, ki me sili v razmišljanje o strupenem jezikanju brezveznjakov in mi v betico zabija občutek nesigurnosti.
Sovražim njegovo ropotanje! Tudi listanje po Sigmundu mi ni pomagalo, saj morata tako morala kot občutek krivde obstajati, če želimo na kratko držati id, katerega zahteva so zgolj in samo užitki, za dosego katerih ne izbira poti.
Ne odobravam, hočem popolnost brez morečih občutkov in če je ego res analogen jezdecu in id njegovemu konju, potem ne potrebujem super-ega, ki bi popravljal pot. Naj se konj kdaj pa kdaj odloči sam, bom pač šla čez amoralno kamnit teren, kar je tako ali tako moja največja moralna želja.

Dokler mi ne uspe, pa ostajam soseda, ki za njihov užitek s sebe trga meso.
Oglejte si me, raztrgajte me, privoščite si.. mrhovinarji!

nedelja, 17. avgust 2008

Odprava zelenega zmaja

Na mednarodnem prometu so se naredili Francoze ali pa se jim ni zdelo vredno omenjati, da Budapest Spezial ni čisto nič specijal. Dolgih devet ur vožnje z goro prtljage, ki se na poti nazaj ni razpolovila, ter večkratno presedanje (mednarodni vlak - avtobus iz kamene dobe - lokalni KADILSKI?! vlak) nikakor ne morem oceniti kot prijetno. Nazaj je bilo celo neprimerno težje!
Ampak..
..nekatere stvari se preprosto izplačajo.
SZIGET je nekaj, kar enostavno moraš doživeti. Je vse prej kot le festival dobre glasbe. To je otok, na katerem Disneyland sreča Woodstock in Exit, pravi fantasy land za odrasle.

Čisto vse pa je odtehtalo le neprecenljivo: Ritmi domačega regija in koncert Jamiroquaija.
Ponovno v prvi vrsti!.. Popolno rojstnodnevno slavje.








* V VIPu sem predala tudi pozdrave in Jay jih (seveda) vrača. ;)

torek, 12. avgust 2008

Odsotna

Smo se že malo in se gremo še malo. Potepat seveda.
Semle.
Z MOJIMI SRČKI.

sobota, 9. avgust 2008

Nakupovanje kot samozadovoljevanje

Bil naj bi čisto navaden klepet ob kavi, pa sem bila namesto z belo kavo in njenim vedno prijetnim 'Živjo, kako si?' postrežena z izjavo, ki je bila najbrž mišljena kar tako, za usput.
Pa ni šlo.
Tistemu poleg mene se je kar zaletelo. Kako ne, saj je po: " Danes sem tako potlačene volje, grem potem malo v šoping pa bo, " vedel kaj sledi. Tako je, če me poznaš do obisti.
Ko je odložila mojo jutranjo pregreho, sem takoj in brez pomisleka začela.

Kaj vse si more danes človek dajat, da je lahko vsaj približno dobre volje?! In na kakšne absurdne načine mu družba to ekstazo ponuja! Se sploh še kdo spomni kako so včasih izgledale izložbe in trgovine? Tisti mali butiki v zdaj že pozabljenih središčih mesta so premogli "izložbeno okno" s kar na oglasno desko pripetimi izdelki. In iz ene skrajnosti smo zavili v drugo. Ustvarjamo zastrašujoče megalopolise ogromnih in brezštevilnih izložb s pisanim ambientom tropov. Večje - boljše! Nakup že dolgo ni več le nujno zlo in (očitno) ne gre več samo za opravek. Nakupovanje je postalo samozadovoljevanje, ki vedno ter povsod nenormalno paše, sprošča, osvobaja, pa še nihče ga ne obsoja. Vsi si ga dajejo in brez njega bi bili v svojem bistvu nepotešeni.
Postali smo družba, ki smo jo pred leti grdo obsojali. Družba, ki se izprehaja skozi enormne centre in si z ogledovanjem vsega, kar si lahko privošči, četudi tega dejansko ne namerava kupiti, polni nemirnega duha.

Kava se je medtem že ohladila in ostala nedotaknjena tudi po mojem vihravem odhodu.

torek, 5. avgust 2008

Rekli so:

It takes more than you to make me weak.



- Jason Cheetham

nedelja, 3. avgust 2008

Nekje med razočaranostjo in nategom

Rekla sem: " Ko dobim pošto.. "
In sem jo. DANES.
RoyalMail res ni zatajil (na zdravje upravičenemu slovesu!).

Mravljince sem imela malodane povsod, tudi nasmeh se mi je menda zategnil gor do ušes in tokrat sem se res - čisto zares - skoraj v hlače. Zakaj, izgledalo je takole.
A ne prav dolgo. Ko sem Boga uspela osvobodit iz ovojnice, se je končno zableščalo.
" O madona! " me zvije in do računalnika se nato bolj kot ne odplazim - za vsak slučaj, da me mehur ne preseneti.

Zaženem DVD. Blesavi nasmeh še vedno na obrazu, očke pa otroško velike.
In potem..

..LARI FARI!!

Iz ihte zato takoj odprem ebay in naročim novo dozo.
Obsesija je huda stvar.

torek, 29. julij 2008

Presežek

Spet me je prijela ena tistih norih obsesij.
Več kot očitno je, da delujem po PrideZagrabiMine principu in da je hipna obsedenost moj najljubši futer.
Je že res, da ni poletja brez (vsaj ene) osupljive knjige, filma in neskončno dobre glasbe, ampak..
Tokrat je doza dvojna.

Ker za prvo malo obsedenost ve tako rekoč že cel svet, je ne bom (spet) omenila. Danes ne. Morda jutri, če pride pošta.

Bi pa malo o drugi, čisto novi.
Popadla me je prava volčja lakota in.. khm.. po novem sem res velik filmski navdušenec. Že lep čas namreč hlastam po filmskih klasikah in umetnijah vseh zvrsti, da malo pomirim nemirnega duha.
Pa mi še ni uspelo.
Zato sem se spravila še v kino, da vidim kakšno kozlanje dela - zadnje čase na ultrapop naravnana - holivudska produkcija.
Ker se je (po srečnem naključju) v eni izmed dvoran špecerijskega kinogiganta pokvarila klima, sem pod precejšnjo prisilo in predvsem z veliko nerganja pristala na ogled Viteza teme.

Kljub temu, da nisem videla niti enega od NeVemKolikoŽe posnetih delov, da ne maram fantastike, še manj stripovske superjunake ter fejk akcije v stilu misije nemogoče, sem iz kinodvorane prišla zevajoč. Še vedno sem..
precej paf!


V praksi se namreč izredno redko zgodi, da so med največjimi zaslužkarji tudi najkvalitetnejši filmi! In The Dark Knight je prav ta izjema. Je, za moj po novem precej priostren filmski okus, briljanten izdelek in ne zgolj tipični holivudski poletni pop-corn blockbuster. Prav zato sem..
precej paf!


petek, 25. julij 2008

TT: Še eno rundo!

Nič nenavadnega ni, da se veljaki - z že tako prepolnimi žepi - cufajo za denar oziroma delnice, ki si jih nato (zaradi gužve v sefu) malomarno tlačijo kar za štumfe in spodnje gate. Vse skupaj zelo spominja na tisto komoro iz oddaj tipa Podarim-Dobim, v kateri se, medtem ko veter premetava zelence, izbrani na vse pretege trudijo čim hitreje nagrabiti čim več.
Dandanes je nenavaden le način, s katerim si veleriti kupčkajo zlato, saj močno presega princip Čarobne kabine. Gonja za žlahtnim se je namreč sprevrgla v veliki vladni šov in futranje publicizma, naključno hlastanje po bankovcih pa je zamenjal skrbno premišljen način, ki ni nič drugega kot nesramno dobra reklama za zeleno flaško, ovita v tako imenovano protitajkunizacijo. Predrzno domiselna poteza iznajdljivih, ki končno dokazuje (sicer modrim že dolgo znano dejstvo), da pivo ni le sredstvo za pribijanje, ampak tudi nadvse uporabno družbeno orodje, podobno grabljicam, s katerim si zviti na kup vztrajno grabijo zlato listje.
In to še ni vse! Pivce predstavlja še izredno priročen izgovor za vsakdanjo rabo, razlog za večerno druženje pri Jožici, odgovor na vprašanje zakaj je nogomet tako gledljiv in tudi super uporabno vabilo, s katerim ga lahko vedno znova brezskrbno povabim k sebi..
..na eno rundo, kateri po ustaljeni navadi sledi vsaj še ena.