My Perfect Friday

Kaj je težje od najtežjega?

Izpit.


Uradno izmučena in naveličana. Počasi bo dovolj.
Naslov diplome bi, prosim?!

Dobrodošli na planetu eManijapikakom!

Pošta, obvestilo, komentar, dregljaj!
Stojim na varni razdalji, lučaj stran od dosega gravitacije tega planeta. Čisto nič me ne vleče v njegov povej-vsem-vse vrtinec. Brskanje po mreži in branje tuje veleumnosti sta tako prej izjemi kot pravilo. V primerjavi s povprečjem celo tako zelo redki, da bi ju lahko označili za nekakšen negativni produkt moje oddaljenosti od norije tega planeta.
Kljub temu me kdaj pa kdaj zanese naokoli in vedno kadar me, mi je pošteno žal. Nikoli namreč ne opazim napredka in sprememb. Predvsem pri tistih ne, ki so zanič, in pri tistih, ki so nepremišljeno pametni. Še vedno klobasajo iste neumnosti. Zdaj to počnejo še z večjim pompom in še pogosteje, saj je nenapisano pravilo bloganja zamenjala aplikacija ponudnika kretenistične stvaritve "Knjiga obrazov", ki ponuja časovno in količinsko neomejeno število primitivnih objav.
Kdo na tem ljubem svetu želi slediti banalnostim vašega vsakdana? Kdo, vas vprašam?
Jejte, spite, kuhajte in se po riti praskajte, toda nikar prek spleta!

Krik? Krak!

V strahu pred junijskim viharjem, ki vem, da bo spet prinesel eksistencialno krizo, se zatekam med vrstice svoje najljubše proze. Pozabila sem, kako dobro zvenijo nekoč davno že prebrani odstavki...
Edwidge Danticat.
Kruto, čutno, lirično!

Priporočam.

Smisel nesmisla

Življenje je zmožnost, da dvigneš roko, si z njo potegneš pod tilnikom, se iz užitka pretegneš, vstaneš in hodiš brez cilja, opazuješ ljudi, ki hodijo mimo, se ustaviš, bereš časopis ali samo obstojiš pred oknom, ker nimaš kaj početi in ker je prijetno, da nimaš kaj početi.

Jutranja

Zgodnje vstajanje ni ravno moja vrlina. Prav tako je ni na mojem seznamu 'Želim si:'. Pač nisem človek, ki ne bi mogel zjutraj še malo poležati, pa tudi letnica rojstva me (še) ne priganja k razmišljanju, da je treba zgodaj vstat, če hočeš imeti kaj od dneva. Vprašajte čez deset let, če ima jutro razen srkanja čaja in opazovanja prebujanja mesta, še kakšno dobro lastnost. Trenutno sta razloga za zgodnjo budnico samo ta, ki pa nista zanemarljiva.
Če sem pri volji, vstanem zgodaj. Zelo zgodaj. Še ravno pravi čas, da ujamem prve luči v stavbi nasproti, zehanje ljudi na poti v kuhinjo, pripravo jutranjih zvarkov, zasanjano zibanje v toplih jutranjih plaščih in podrsavanje s copati proti kopalnici. Opazujem kako svet počasi leze iz popka v cvet in si ob srkanju svojega najljubšega jutranjega čaja vedno znova pustim spoznati, da je življenje le zmnožek neskončnega števila smrti.

Let plačan, losos v pečici.
Jebeš ostalo!

Pasje radosti

Odločitve, odločitve

Lep kupček se mi je naredil. Najraje bi zgrabila pri vrhu, si bukle stlačila v nahrbtnik in odletela tja. Stran od vsega sranja in navlake, morda kar za vedno. Morda!
Takole stremeč v svoje sanje se sprašujem, kaj na tem ljubem svetu mi preprečuje pograbiti in odditi? Zakaj bom kljub vsemu (spet) začela pri dnu in nato nadaljevala proti sredini, zakaj?