AaAAa!

Polzim brez bičkov po trdni površini...

Peskovnik

Pri treh smo vsi rili po pesku in blatu, umazanija ter brezpomenskost kaosa sta bili naravni, zatorej nikomur ni bilo mar, če so se v istem peskovniku igrali še strici in tete.
Nedojemljivost situacije le-to naredi opravičljivo.
Pri dvajsetih in (krepko) čeznje pa bi človek pričakoval, da so skupaj z njim skozi vsa ta leta tudi ostala deca in vsi (že takrat) odrasli dojeli, da se ne gre večno valjati po mivki. Napaka!
Inteligenca ni v razumni odvisnosti od časa in izkušenj.
Večina tistih, s katerimi sem si (ne)vedoč delila peskovnik, se namreč še vedno igra v njem. Veselo delajo potičke in se medtem, ko jih z lopatkami in grabljicami podirajo drugim, na veliko cmerijo, trmarijo in cukajo za lase. Drug na drugega kažejo s prstom in se pri tem sploh ne zavedajo, da so v družbi triletnikov, katerim mame brišejo posrane riti in smrklje izpod nosu.
Nedojemljivost situacije le-to naredi opravičljivo, če in samo če še vedno kakaš v plenico.

My Bible

Debelejša in prav nič iz trte zvita.

There's No Place I'd Rather Be

Od peklenskih muk do čistega užitka. Mikrobiologija. Moj svet, ki ga ljubim in sovražim hkrati.

Osupla

Bi, ampak ne bom.
Škoda mojega časa za idiote tega sveta.

Resnica o resnici

Vztrajati pri trditvi, da hočete resnico, ni ravno modro početje. Sploh veste, kaj resnica v resnici je? Ste prepričani, da gre res le za dejstvo, objektivno oceno oziroma brezosebno podano mnenje? Kako je lahko nekaj, o čemer imamo mnenje, sploh brezosebno? In kako je lahko posameznikova lastna ocena sploh objektivna? Ideja o takšni resnici je popoln absurd in bedarija, kateri se posmehujejo še dadaisti, ki si sicer trudijo osmisliti vsak nesmisel. Torej, zakaj še vedno vztrajate?

Bodimo (kako paradoksalno) iskreni, v resnici si resnice sploh ne želite, zato z željo po njej nikar ne gnjavite tistih, ki so vam jo pripravljeni izreči.
Bolelo bo in...

...roko na srce, ne bo vam všeč.

Stanje samostojnega

Samostojnost povezujem s posebnim prizorom. Vedno jo vidim kot majhno sobo, prijetno domačo in udobno. V njej je postelja, na kateri leži skrbno pospravljena sveža posteljnina, bel predalnik, miza, ob kateri stoji stol in nad njim polica polna knjig. V kotu pri vratih vidim grelnik vode. Sodoben, vpadljiv.

Včasih v sobi ni pohištva, spet drugič je postelja večja. Le dvoje se vedno nariše. Polica s knjigami in grelec za vodo. Moj vir udobja in spokojne domačnosti. Samostojnosti.

My Devotion

Rekli so:

Če se v zgodbi pojavi revolver, potem je nujno, da se bo z njim tudi ustrelilo.

- Anton Čehov

Drobnarije

Danes sem sedla za tipkovnico z občutkom, da bo nekaj nastalo. Nekaj res dobrega.
A je spet ostalo le pri osnutku.
Zadnje čase se mi vse prepogostokrat zgodi, da me besede začnejo dušiti, omejevati, ovirati, da postanejo preokorne in čisto preveč enostavne za spoznanja, katera si želim deliti z vami.