I is hungry

Na terenu: Ljubljansko barje

Rekli so:

Sometimes I wonder what it would be like for everything inside me that’s denied and unknown to be revealed.
But I’ll never know. I live my life in hiding. My survival depends on it.

- Dexter Morgan

Hvala vseeno.

Srkam svoj najljubši čaj in preučujem skrivnosti odlično pripravljenega sushija. Vse ostalo me res ne zanima.
Pri sto neodgovorjenih sem nehala šteti in (povsem iskreno) tudi razmišljati o tem, da moram odgovoriti. Ne ljubi se mi. Imam vse, kar potrebujem.

Jok in stok

Vsi se samo še pritožujejo.
Če ni za v bikini, ni za nikamor. Vreme, seveda.

Kaj za vraga je narobe z njim?
Sonce rine čez oblake in mraz za rob rokava.
Mmm...
Ni lepšega od sveže hladnega jutra, ki ga lahko preženeš ob pečenem kostanju. Ni boljšega od domišljije, ki se iz zrelih jesenskih plodov rodi v kuhinji. Ni jih čez želje, ki se vsako leto znova ogrejejo ob skodelici čaja.

Nepopolna popolnost

[Kako bedasta beseda. Popolen. Tako zelo dobro zveni, a tako zelo grdo izgleda. Kdo si jo je sploh izmislil? Tole bo črna pika. Definitivno.]

Nekaj najlepšega je v jutru namazati marmelado na ne povsem kvadraten toast, obleči plašč s postrani prišitim gumbom, si kupiti rožo z zvitim pecljem, najti knjigo z narobe natisnjeno stranjo, brskati med fižolčki z namenom odkriti najbolj nenavadnega, okušati prijateljeve kuharske skoraj-mojstrovine. Oh, ta čudovita nepopolnost!