ProAna

Zunaj prav prijetno sije sonce, otroci se igrajo na dvorišču, dedek jih opazuje iz svojega najljubšega naslonjača, medtem ko si v pipo tlači tobak, zaljubljenci pa se sprehajajo mimo z roko v roki. Nihče se ne zaveda, da jih skozi okno hiše na drugi strani ceste opazuje ona. Ana.
Vrata hiše so zaprta, vrata njene sobe pa zaklenjena. Stoji tam, pri oknu in vsa zamaknjena opazuje svet, v katerem je včasih živela. Svet brezskrbnih misli in lahkotnih korakov je bil njen dom. V njem zdaj ni več prostora zanjo. Kako le, ko pa se je vsi izogibajo, ko jo vsi prezirajo, ko vanjo uprt začuden pogled umaknejo takoj, ko se srečajo z njenimi očmi!
Obraz ima izmaličen od bolečine. Bleda polt in udrti ličnici izdajata njeno krhkost, njeno nemoč. To ni Ana, v katero se je zaljubil!
Spusti zaveso, da lahno zaplapola in zastre okno. Počasi se odpravi do postelje, da bi se odpočila. Utrudilo jo je gledanje skozi okno, utrudili so jo koraki, ki jih je naredila, da bi pogledala v svet svojih prijateljev. Zdaj leži in zre v strop. Zajokala bi, a nima moči, zakričala bi, a ne more. Kaj se je zgodilo z njegovo Ano, ki jo je imel in jo še vedno ima neizmerno rad?
Oči so motne, duša ranjena, želodec pa... prazen. Nič več je ne boli, nič več ne kliče po hrani. Tudi jokati je prenehal. Zdaj sameva in čaka... čaka in upa na boljše čase. Saj upanje umre zadnje, kajne? Morda pa bo jutri tisti, težko pričakovani dan, ko bo segla po hrani. Če ne jutri pa pojutrišnjem...
Tako minevajo dnevi, ki ji vsak zase predstavljajo zmago, katera pa ima grenak priokus. On pa se še vedno sprašuje kaj je rekel in kaj storil narobe.
Nič nisi naredil narobe! Ničesar nisi zagrešil! Kriva sem jaz in samo jaz! Tako bi mu zavpila, če bi le lahko. Drobno telesce zatrepeta od nepopisne duševne bolečine. Bode jo tako močno, da komaj še diha. Bo dobila bitko z dnevom? Bo zmagala?
Ko tako zre vanjo, vidi tisto, česar ni opazil prej. Vidi dekle, katero ni več podobno človeku. Bruhne v neutolažljiv jok in prereže mučno tišino, ki je visela v zraku, vse odkar je legla v posteljo. Zdi se, kot bi jokal namesto nje. Njegove solze kapljajo na Anino lice in vsaka kaplja slane neizmerne žalosti je kot jeklo, ki mora srce prebosti. Ni jim videti konca in vsaka naslednja jo zabode globlje in močneje. Sol neutrudno in brez vesti grize njeno dušo. Kako peče! Kako boli! Ne počni tega! Prenehaj! .. Ne morem jesti!
Čez hip se zgodi tih, pridušen, a kljub temu oglušujoč krik. Ne, ni kriknila ona. On je hipoma vstal in zdaj si, z motnimi očmi in grozo na obrazu, prizadeva ostati na nogah.
Zrak vzvalovi, kolena se vdajo.
Vse je tiho. Slišati je le nečloveški jok, ki s širjenjem po prostoru izgublja ostrino in se prilega turobnemu vzdušju, ki je nastalo potem, ko je omahnil po tleh.
Njegova roka stiska njeno, zdaj že mrzlo dlan. Ne bo je več nazaj. Ne bo je več v svet zunaj sobe in nikoli več je ne bo v njegovo življenje.
Čemu, reče komaj slišno in po licu mu spolzi še zadnja solza...