Ah ja, ponovno na poti v Ljubljano, le da je tokrat glasba v avtu tišja, moje trenutno počutje pa tako zelo bedno... kot vreme...
Neverjetno se zdi, da te lahko razočarajo prav tisti, katerim najbolj zaupaš. Zakaj je vedno tako, da prizadanemo tiste, ki jih imamo najraje?
Še dobro, da imam familijo, ki vedno stoji za mano in ki iz še tako groznega vzdušja ter pustega nedeljskega kosila naredi čudovit piknik. Kakšna sreča, da jo imam!
In za vse, ki me želite prizadeti: "Lahko pojem svoj ponos, toda svojega dostojanstva nikoli!" Nikoli!
2 komentarja:
sam pol ne rečt, da vi pa res nimate tovarne, ki iz moke dela vsakodnevne priboljške.. Še pri nedeljskem kosilu ne moreš brez kruha... ;))
ah blaz... sej ves kako gre.. kovaceva kobila je vedno bosa! ;) sicr pa.. sovrazim kruh! :D
Objavite komentar