Peljem se v Ljubljano, po še en podpis za v mojo rdečo knjižico. Jamiro igra še od prejšnjič, pred mano le široka cesta, nikjer nikogar. Odličen ritem nabija ob stekla, počutim se neverjetno srečno. Potem me spreleti. Kako čudno, vedno kadar ni nikogar pred nami, mislimo da vozimo sami, lahko smo tako brezskrbni in sproščeni.
Nato sledi tunel in na drugi strani nov svet. Gneča, zastoj, jeza, živčnost... Pot do Ljubljane je zares kot življenje, neverjetno nepredvidljiva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar