In še en paradoks - osamljeni posamezniki, čepeč za računalnikom, s povezavami in klikanjem na sorodne duše tam nekje v računalniškem vesolju ustvarjajo povezanost. Pripadnost. Pa čeprav v resnici morda niso osamljeni in imajo poleg sebe človeka iz mesa in krvi, je potreba po virtualnem druženju in pisanju, ko enkrat začneš, kot nova igrača, ki te popolnoma zasvoji. Kot bi si ustvaril novo družino, ki si deli "šnopčke za dušo". V njih je vse, od najbolj banalne vsakdanjosti - zamudil sem avtobus, prodam par morskih prašičkov - pa do prelomnih dogodkov - rojstvo otroka, napredovanje v službi itd.
In da ne bo pomote, blogov ne pišejo(mo) zafrustrirani, odtujeni, v svojo sobo zaprti osamljeni računalniški friki. Veljalo bi kvečjemu obratno, in sicer, da imajo(mo) namreč uporabniki interneta celo nekoliko več prijateljev in več geografsko bolj oddaljenih vezi.
Drži kot pribito!
1 komentar:
lepo napisano ;)
Objavite komentar