FIKS

Ravno, ko sedim na soncu in ko razmišljam kako nenormalno lepo mi je, me zagrabi neka čudna "stiska", ki ji menda pravijo morala (ali nekaj takega). Tako preveč lepo je, da se zdi sum na mestu, popolnoma upravičen. Ali pa smo le naravnani tako, da medtem ko zavestno težimo k pozitivi, istočasno še kako hrepenimo po negativi, po občutkih, ki nas potlačijo, zmečkajo, prizadanejo, potrejo.
Kot nekakšen fiks so, nujno potrebni. Tudi v moji buči.

Lahko rečem, da je prišel. Gospod Popolni, brez napak in hkrati tudi brez odvečnih okrasnih pridevnikov. Stoji tu in si želi, ampak jaz nisem igralec na vse ali nič! Ne morem, ne smem si privoščiti, da se svet zasuka za 180 stopinj! Pa bi to lahko storila, brez velikih razmišljanj, ampak ljudi, ki so tukaj in zdaj, od nekdaj in za vedno, ne morem postaviti pred vrata, da jih odpeljejo s prvim odvozom kosovnih odpadkov. Tako spet stojim na tisti FAKIN NEUMNI MEJI MED + IN - med tem kaj si želim in kaj si želijo drugi. In že vem, da se bo mister Popolni naveličal čakati in vse bo kot ima za bit, po starem.
Jaz pa bom v (ponovno) eni mali depresiji, pri svojem fiksu, ki se mu je tako težko odreči.