Pfej in pfuj!

To, da živimo v družbi, v kateri se lahko kritizira ne le vse in vsak ampak lahko kritizira tudi vsakdo - kjerkoli in kadarkoli, je splošno znano. Itak, najlažje je za vsako stvar reči pfej in pfuj. To pač zna vsak.

Tudi modrost, da je svoboda pravica, ki ni za vsakega, pozna večina (ali pač ne?). Ampak kaj nam bo ta, ko pa je ekshibicionizem danes družbena zapoved, ki sili k temu, da vsi o vsem in o vsakemu vemo vse. Ekshibicionisti pa so tisti, ki si jemljejo pravico biti svoboden za to, da prestopajo prag okusnega - berljivega, poslušljivega in gledljivega. In tako potem povsod lahko na vse možne načine zaznavaš bruhanje nesmislov, neumne javne izlive in priznanja, neopravičljivo brezsmiselno pametovanje in neokusno perverznost. Ni čudno, da se potem dobre ideje in pametne vrstice posameznikov iz črede ne vidijo. Tega idiotskega bruhanja je namreč povsod toliko, da sploh več nimaš na izbiro stopiti (in gledati) kam drugam kot v kozlanje in internet je za to res priročna zadevica, saj na njem za skrajni ekshibicionizem nikoli ne zmanjka prostora.

Pa vendar nas ta perverzna družbena zapoved še vedno znova in znova fascinira ter celo privlači. Paradoksalna ironija začaranega kroga.