Virtualna obsesija

Zamenjati bo treba zvonenje budilke. Pred pol osmo je preprosto ne slišim več. Posledice so vedno enake. Panika, zmedeno iskanje oblačil, knjig in delavne oprave ter tolažilni stavek: " Pol ure zamude pa ja ni veliko..."

Ampak tu se vse šele začne, kajti do enajste je še cela večnost, potreba po zamujenem jutranjem obredu pa je NENORMALNO velika.
Brez jutranje kave ob listanju spleta in prebiranju osebnih sporočilc se dan (enostavno) ne more več dobro začeti.

Takoj pomislim: " Absurdno! "
Tonem(o) v navidezno odvisnost, v ta tako preprosti " meaningless talk ", ki je postal nujno zlo. Virtualni prijatelji so se s svojimi čeprav banalnimi sporočili vpletli v del prijetne dnevne rutine, navidezni svet, v katerem se vsakdo lahko zabava z vsakim, pa srka mejo med realnim in imaginarnim in z vsakim dnem se mi bolj in bolj zdi, da te preprostno ni več. Zdi se, da so tisti onkraj prišli sem, da so tam in hkrati tudi tu! Ne čisto, še vedno se skrivajo za svojimi besedami, virtualnimi nasmehi, slikami in gestami, ampak so.
Dobimo se na spletni kavi, podarjamo si navidezne objeme ter darila, poljube in žaljivke, ki si jih res, čisto zares jemljemo vedno bolj k srcu. Kam gremo?!
" Šlo je predaleč! Če ne preverim jutranje pošte, sem slabe volje, če ne dobim sporočila, ga nestrpno čakam, " si rečem medtem, ko se s pretirano natančnostjo trudim encim odpipetirati v epico.

Ure do enajste se nato vztrajno obračajo in v mislih že drvim domov - z enim samim namenom. Odpreti elektronsko pošto in pregledati socialno mrežo, v katero sem se pustila ujeti in za katero zjutraj ni bilo časa.