Neberljivo

Da je tedensko in mesečno časopisje navaden kup postanih cunj in prežvečenih copat, ki se ga vsake toliko samo obrne (da neumni ne pozabijo kako zelo gre prah v usta in smrad v nos), mi je povsem jasno. Iz tega in drugih razogov tipa 'V tednu dni z (v petih minutah izmišljeno) dieto do idealne postave', 'Kako ga osvojiti', 'Ta-in-ta je tu-in-tu počel to-in-to', 'blablabla' in 'bruhbruhbruh' sem se uporniško zatekala zgolj in samo k dnevnemu časopisju. Ja, k tistemu za ob jutranji beli kavi. Ja, k tistemu, s katerim sem si pri svoji generaciji (in pri bebčkih seveda) vedno znova prislužila pomenljiv 'Kaj se pa ti greš?' pogled. BIL je to dober futer.
BIL.
Žal zadnje čase odpor čutim tudi do tega tako ljubega dnevnega pisanja, saj v informativnem tisku lahko berem le še (kot bi rekla M&J) buče. Ko so te bile še bučke, komaj kaj rumene - tu in tam, največkrat pri peclju - je cajteng še izgledal in se lepo bral. Odkar pa je rumena cela njiva in so v vrsticah samo še nebuloze, je smrad ponošenih gat tako očiten, da ne gre več. Preprosto, ne morem. NE BEREM.
In kdo bi mi lahko očital?