High times

Začelo se je nadvse obetavno. Malo mravljincev, veliko dobre volje pa super (draga) jutranja bela kava. Zakorakali smo čez sredino in občutki pred so bili tako blazno čudoviti, da je bilo skoraj nerealno.
In je tudi bilo. Takoj, ko je naznanila: " Pozdravljeni kolegi, sem tainta in to je mikrobna genetika. No, bomo kar začeli... " Šokanten spust na trda, zdelana tla.
Naslednje štiri ure mi je bilo prokleto nelagodno ob misli, da smo že čez sredino!
Nadaljevalo se je s prečudno mešanico blesavih občutkov, ki jih je zakrivil pogled na "idiličnen" prizor s psom. A sem morala peljat ravno mimo železniške?
In priznam, še danes
MI GRE MALO NA BRUHANJE.
Pa ne toliko zaradi dela in včerajšnjega konkretnega nazdravljanja, ampak predvsem zaradi zlaganih odnosov. Nekateri se še vedno tako... zelo... slepijo.