Večinoma s solzami, toda z leti so le-te, ki so vrele ob sreči, besu, bolečini, očaranosti, hvaležnosti, sočutju in tudi ob žalosti, počasi usahnile. Pravijo mi, da sem se končno naučila primerno čustvovati.
Ne cmerim se več, ko mi izrekajo čestitke, tudi ne, ko je treba izrečeno vrniti.
Vsaj tako se je zdelo. Vse do prvega dne novega leta. Do očetovega stiska roke in do tistega prokleto iskrenega žara v njegovih očeh, ko je izgovoril najlepše besede, takšne, ki jih lahko izreče le tisti, ki resnično ljubi: " Pazi nase. Ti si vse kar 'mam. Brez tebe je ta moj lajf in garanje v njem en sam nesmisel. "
In tako so spet pritekle... Vroče solze! Solze sreče, ker pripadam in ker bom nekomu vedno vse, njegov smisel in upanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar