Vedno znova

Zbudim se. Drget mi spreleti napol golo telo. Mrzlo je, zebe me. Z muko odprem oči. Vidim uro, ki je že zdavnaj odbila deseto, vidim njega, kako mi kaže goli hrbet, vidim svojo kožo, nasršeno in prezeblo. Vstanem. Zavrti se mi. Zaradi ure in njega in vsega, kar sva použila. Na mizi so ostale le sledi bele risbice in papirja, ki sta naju popeljala v burno noč. Glava je težka, kljub temu da se je spomin izgubil. Pločevinka piva, kozarec vina, vonj po strasti in občutek polnosti mi pravijo, da je bilo lepo. Kot vedno.
Medtem ko se naslajam nad občutji, bolečino v zatilju, mrazom na koži in nemirom v srcu, se premakne. Zavem se, da se je spet zgodilo. Nisem kupila nove knjige, temveč le ponatis starih zgodb polnih naslad in nemorale. Stisne me. Koliko sploh še lahko grešim, preden se mi bo vrnilo?