Revščina

Pri desetem poizkusu sem nehala šteti. Zagotovo se je brezciljno razmišljanje ob praznem ekranu ponovilo več kot dvajsetkrat. O revščini je pač težko pisati.
Vem, da nekateri želijo prebrati, da je to zato, ker nimam pojma kako je, ko gre iz rok v usta (ali pa še do tja ne). Želja izpolnjena. Gremo zdaj lahko naprej?
Takole kakšno reči in med somišljeniki malo pomodrovati gre še precej zlahka, toda pisati… Kdo si (razen neumnih) sploh še želi prostih spisov s klišejsko površinskimi vzdihi in zavedanji o krutosti sveta?
Želela sem vtisniti besede z druge strani, besede, ki jih do zdaj še nismo brali, pa me je vedno znova zaneslo nazaj k obupno zarukanemu dejstvu, k stereotipu, da je revščina dobrina, ki se je moramo sramovati. Kdaj, če sploh, bomo šli čez te zahojene planke?