Zgodnje vstajanje ni ravno moja vrlina. Prav tako je ni na mojem seznamu 'Želim si:'. Pač nisem človek, ki ne bi mogel zjutraj še malo poležati, pa tudi letnica rojstva me (še) ne priganja k razmišljanju, da je treba zgodaj vstat, če hočeš imeti kaj od dneva. Vprašajte čez deset let, če ima jutro razen srkanja čaja in opazovanja prebujanja mesta, še kakšno dobro lastnost. Trenutno sta razloga za zgodnjo budnico samo ta, ki pa nista zanemarljiva.
Če sem pri volji, vstanem zgodaj. Zelo zgodaj. Še ravno pravi čas, da ujamem prve luči v stavbi nasproti, zehanje ljudi na poti v kuhinjo, pripravo jutranjih zvarkov, zasanjano zibanje v toplih jutranjih plaščih in podrsavanje s copati proti kopalnici. Opazujem kako svet počasi leze iz popka v cvet in si ob srkanju svojega najljubšega jutranjega čaja vedno znova pustim spoznati, da je življenje le zmnožek neskončnega števila smrti.
3 komentarji:
...dobr si opisala ta moment...mam podobna jutra vcasih... nažalost poredko...
Dobri sadeži so vselej redki. ;)
Na žalost je dan na moč prekratek... če bi mel 32 ur ne bi bilo dost. Tako da se je vsaj meni, treba vstajat krepko zgodaj. Trenutno so košnje aktualne, pa obračanje itd... kar ti vzame cel dan. Od kar več ni starega očeta, treba to postoriti. PA vinograd itd. Na koncu ti vedno časa sfali. :D Takle mamo. Kuk ga je, ga je premal, to vela za vse stvari. Hohhhohohho :D
Je pa fajn tu pa tam do devete potegnt ufff... :))
Objavite komentar