Stojim na varni razdalji, lučaj stran od dosega gravitacije tega planeta. Čisto nič me ne vleče v njegov povej-vsem-vse vrtinec. Brskanje po mreži in branje tuje veleumnosti sta tako prej izjemi kot pravilo. V primerjavi s povprečjem celo tako zelo redki, da bi ju lahko označili za nekakšen negativni produkt moje oddaljenosti od norije tega planeta.
Kljub temu me kdaj pa kdaj zanese naokoli in vedno kadar me, mi je pošteno žal. Nikoli namreč ne opazim napredka in sprememb. Predvsem pri tistih ne, ki so zanič, in pri tistih, ki so nepremišljeno pametni. Še vedno klobasajo iste neumnosti. Zdaj to počnejo še z večjim pompom in še pogosteje, saj je nenapisano pravilo bloganja zamenjala aplikacija ponudnika kretenistične stvaritve "Knjiga obrazov", ki ponuja časovno in količinsko neomejeno število primitivnih objav.
Kdo na tem ljubem svetu želi slediti banalnostim vašega vsakdana? Kdo, vas vprašam?
Jejte, spite, kuhajte in se po riti praskajte, toda nikar prek spleta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar