Izklop

Še nikoli tako hudo. Razumeti, kako je, ko se spraviš na rob psihično in fizično mogočega, je možno le, če skrajnost občutiš sam, če se na njenem robu loviš tako dolgo, da ti od nečloveškega napora začnejo odpovedovati mišice, pokati kosti, hirati telo in zatekati možgani. Hudič je, če ti oteče le betica. Telo bi, um ne zmore, če bi lahko, bi ti možgane razmazalo po vseh stenah dnevne sobe.
Prignala sem se tako daleč, da sem, zaradi gmote, ki sem jo uspela stlačit v procesor, iz sebe neuspešno spravljala že banalne povedi [Žejna sem. Kako si? Koliko je ura?]. Preprosto stemnilo se mi je. Vse, kar je ostalo 'tam zgoraj', je bila ogromna črna praznina, ki je pritiskala na lobanjo. Nič. Gledaš, ne vidiš. Trudiš se razmišljati, a tudi poskušati pozabiš že naslednji trenutek. Ne veš, kaj si hotel. Ali si sploh kaj hotel? Nič. Vakum. Sekunda spomina. Spet si na začetku, spet poskušaš razmišljati, nato spet pozabiš. Ravna črta.
Doživeti rob je ali nirvana ali priložnost na lastni koži izkusiti kako je, če si butast. Odvisno od interpretacije.

DOVOLJ!
Čas bo, da PREKLOPIM!