Zakaj tako dolgo?

Ne vem. Ne sprašujte. Nič ni linearno, vse je relativno in čas ni izjema.

Vzrok kljub vsemu obstaja. Hotela sem, da se slike zasidrajo, da navdihujejo, da vam vzbudijo poželenje, hotenje, zavist, občudovanje,... Hotela sem, da se tistih, ki klikate name, vsaj za trenutek dotaknejo tako močno, kot se je prava Škotska dotaknila mene.
Precej časa sem potrebovala, da sem se odločila, da o potovanju ne bom pisala. Kje naj bi sploh začela? In kako bi končala? O najlepših in najintimnejših stvareh je pač grozno težko pisati (če nisi ravno Dostojevski). Najenostavneje je reči, da je bilo res lepo, čudovito. Izgubila sem svoja najljubša sončna očala, iz nahrbtnika je čudežno izginil šop banan, nekje v višavju sem ostala brez gela za tuširanje, vnele so se mi kolenske ovojnice in vetra je bilo toliko, da sem se mu kmalu vdala (kdo bi si mislil!). Vse ostalo, česar NI MALO, je bil en sam velik plus. Drobnih prigod, zgodb znotraj zgodb je za dan čvekanja in vsem, ki si jih želite slišati, jih bom z veseljem pripovedovala. Toda lepo po vrsti! NAJPREJ vsem tistim, ki sem jim to že obljubila. Prav njim dolgujem opravičilo. Moj čas žal teče drugače, a vendar gre in obljuba terja dolg.