Vlaganje

Ne vem natančno, kako se je zgodilo, toda kar naenkrat sem se zalotila, da drsim skozi lastne zapise iz nulaosmega. Res sem vesela, da me je čas končno neusmiljeno prijel za vrat, saj najbolj neumestne (a ne nepotrebne!) stvari počneš predvsem takrat, ko zanje res nimaš časa. Le zaradi tega sem danes ob prebiranju lastnih misli spoznala, da sem prekinila silen miselni tok oziroma da sem ga preusmerila v nekakšne neprostore, kjer sem ga bila v tekočem letu deležna le jaz, prvoosebna.
Ob tem me je zvilo, priznam. Ne zaradi tega, ker nisem pisala, ampak zaradi tega, ker sem napisane misli vložila nesistematsko. Kozarcev je tako za celo klet, a niti eden nima nalepke! Kako se naj zdaj človek znajde med vsemi temi zvočnimi zapisi, posnetimi kar z mobilnim diktafonom, popisanimi stranmi v starem planerju neke banke in med plonk listki ter pomečkanimi prtički, ki se veselo kopičijo v moji preveliki denarnici?

Zato si bom danes, na 9. 6. dan, končno priznala, da je ključ, s katerim se dobre misli lahko ohranijo, le odlična organizacija ter predvsem disciplina, strast in želja po deljenju občutij in drobnih spoznanj, ki jih premorem(o).
Torej bom, izključno zaradi sebe, začela znova. Tu in zdaj.
Dobre robe se pač ne meče stran.