Saj ne, da ne delam rada. Sploh ni, da ne delam z zadovoljstvom. In nikakor ni, da mi čebljanje v mikrofon že malo preseda.
Samo.. BRUH! Vseeno mi je resno slabo!
Naš kolektivni duh je na psu. Ah kaj na psu, ni ga! Resda sem na vsake toliko velik egoist, vendar ne v trenutkih, ko lahko sodelavcu brez problema rešim rit. Vedno jim jo odnašam. Delam dvojne termine, če sem le kje blizu. Brez posebnega joka in prigovarjanja. Pa ne, da bi šlo za denar!
In potem, ko potrebujem povratno uslugo, ne zato, ker se mi ne da, ker bi se raje doma čohala po riti, ampak zato, ker jo res potrebujem, dobim tole:
"Res je, da ne vem kje bom, ampak (ne narobe razumet) imam do ponedeljka dopust. Lepo bodi."
HALO?
Kakšen egotrip!
Naslednjič (kolikokrat si bom to še rekla?!) nikomur več ne rešim riti, samo še prst jim porinem vanjo!
Pa ne me narobe razumet.
6 komentarjev:
" Pa ne me narobe razumet. "
Prvovrsten sarkazem!
Hja Vanja, lepo bodi, a ti to res ni dovolj?!
woow, izviren(na)!
Kam gremo? Družba brez kolektivizma.. žalost(no).
vanja neeee, z individualizmom v nove zmage naprej, vodilo modernega čoveka, človeka, ki se je 1991 odpovedal kolektivu, da bi lahko iz trgovinskih centrov vlekel ogromne vozičke materialnih dobrin obenem pa tarnal nad izgubo socialnega čuta, vanja izkoriščana si s strani lastnikov produkcijskih sredstev, upri se, izkoriščanje človeka po človeku, reci DOVOLJ!!!!!
Rekla in dobila po nosu. Samo ej, obrišem se pod njim in grem dalje.. počasi, ampak grem!
Objavite komentar