Odpreš usta. Tako na široko jih odpreš, da ti škrtnejo čeljusti. Pljučem ukažeš, naj zajamejo zrak, ZDAJ, nujno ga potrebuješ, TAKOJ. Toda dihalne poti te ne ubogajo. Sesedejo se in sploščijo, zdi se ti, da dihaš le še po slamici. Usta se ti zaprejo, ustnice stisnejo, nemočno se daviš. Tresoče roke zakrilijo po zraku. Nekje je popustil jez in razlije se prava povodenj potu, zalije ti vse telo. Hočeš zavpiti, a ne moreš. Panika!
četrtek, 11. december 2008
Panika I
Odpreš usta. Tako na široko jih odpreš, da ti škrtnejo čeljusti. Pljučem ukažeš, naj zajamejo zrak, ZDAJ, nujno ga potrebuješ, TAKOJ. Toda dihalne poti te ne ubogajo. Sesedejo se in sploščijo, zdi se ti, da dihaš le še po slamici. Usta se ti zaprejo, ustnice stisnejo, nemočno se daviš. Tresoče roke zakrilijo po zraku. Nekje je popustil jez in razlije se prava povodenj potu, zalije ti vse telo. Hočeš zavpiti, a ne moreš. Panika!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Hi! it's is terrible!
Objavite komentar