Tako grozno jo pogrešam, čeprav še ni zares odšla.
Ne morem brez tistega jutranjega mraza, ki oplazi zaspano kožo, katere nisi uspel skriti, brez vonja sveže zapadlega snega in oblačka, ki se izvije iz skodelice čaja, brez nedolžno čiste pokrajne in občutka radostne popolnosti, ki ob pogledu nanjo lega name, brez ene izmed najlepših zimskih radosti, tečnobe in nezadovoljstva poletnih ljudi, vročičnih množic, ki koprnijo po umazanem poletnem potu. Rada jih vidim trpeti. Uživam, ker vem, da ne zmorejo doumeti pravega pomena zimske idile.
Ne morem je kar pozabiti, moje večne ljubezeni, moje zime...
Ni komentarjev:
Objavite komentar