Zakaj?

Ker sem hudičevo ponosna, ker sem lokal patriot, ker jim to enostavno pripada, ker bo nova plošča trgala gate in zato, ker si odlična glasba zasluži dobro promocijo!

Nič na celem svetu ni bolj nevarno kot iskrena nevednost in skrbna neumnost.

Jebeš fuzbal

Pri nas Slovencih je pač tako, da nas nesreča veselo nateguje, medtem ko sreča opazuje izza vogala. Tragikomedija po definiciji. Kljub temu se v to pretirano čustveno evforijo nikoli ne uspem zares vživeti.
Velika izjema je le košarka. Samo še 100 dni me loči do solz in vpitja v televizijski ekran. Majka!

Hudobija

O peskovniku in bolnikih, ki se v njem še vedno igrajo, sem že pisala. Toda nedavni dogodki so me prisilili (preneseno seveda), da se vrnem in v okvir, ki skupaj drži to ubogo mivko, zabijem še nekaj desk. Močno sem namreč podcenila pomen situacije in vpliv starešin, ki še kar vztrajajo pri rdečih plastičnih grabljicah.
Njihova bolana zavest in dejanja kot neposredne posledice le-te sežejo krepko čez leseni okvir igrišča! Ti nesrečniki so namreč tako zagrenjeni, da si na vse pretege želijo podreti tudi potičke tistih, ki so po zakonu evolucije uspeli zlesti iz cmerajoče in brezpomenske mivkaste srenje. Načinov, s katerimi si prizadevajo poteptati stvarnost razvitih, je nešteto, toda kljub bujni domišljiji in iskreni žlehtnobi, ki jo premorejo, je njihovo metanje modrih lopatk v okolico peskovnika in nagovarjanje osebkov, ki so se komaj uspeli skobacati na travnato stran, zaradi pomanjkanja zdravega intelekta sila neuspešno.
In ob vseh teh bolj ali manj klavrnih poskusih hudobije me je včeraj vseeno uspela šokirati vztrajnost, s katero se nekateri pacienti dan za dnem (tudi po več letih) še vedno trudijo zajebati ljudi iz svoje preteklosti. Očitno je že tako, da lahko sovražiš le tiste stvari, katerih ne moreš imeti, in tiste ljudi, katerih (nikoli) ne moreš doseči.

Zadeta!

Ko misliš, da te res ne more več odpihnit, da te nič ne more kar tako premaknit tja v tri dni, se zgodi.
Zadelo me je direktno v drobovje! Tisti začetni bebasto topel občutek se že počasi ovija okoli organov in sladek priokus, ki ga pušča za seboj, me sili na bruhanje.
Kaj se dogaja? Naj dvigne roko tisti, ki me je uspel - tako grdo - zadeti!

Rekli so:

A ship does not sail with yesterday's wind...

- Louis L'Amour

Radosti

Ne dolgo tega sem si pri svojih dvajsetinnekaj kupila prvi fotoaparat. Resnično prvi! Z občutkom sladkega pričakovanja, ki me je prevzemal ob snovanju načrta kje, kdaj in kaj bom kupila, sem se vrnila nazaj v brezskrbna leta, ko smo še plezali po drevesih in se sankali po travi.
Kam so izginila vsa ta drobna vznemirjenja? Ničesar več se ne veselimo z vsem srcem in trenutke, ki bi se sicer lahko zgodili in se razrastli, preskočimo zaradi želje po imeti, lastiti si, obkljukati, doseči. In ko imaš... Pač imaš. Si brezpomensko lastiš. Jebeš to!
Grem nazaj med neizmerne občutke preproste izpopolnjenosti ob preštevanju dni, ki so me še ločili do smučanja, med neskončne hipne trenutke sedanjosti, ki so me prevzemali ob robutanju marelic in ki so bili tako zelo vseprisotni, da je bil jutri neizrekljivo daleč, nepredstavljivo neznaten in moje obstajanje od njega nikoli ni bilo odvisno... Grem nazaj, živet za danes.

Vlaganje

Ne vem natančno, kako se je zgodilo, toda kar naenkrat sem se zalotila, da drsim skozi lastne zapise iz nulaosmega. Res sem vesela, da me je čas končno neusmiljeno prijel za vrat, saj najbolj neumestne (a ne nepotrebne!) stvari počneš predvsem takrat, ko zanje res nimaš časa. Le zaradi tega sem danes ob prebiranju lastnih misli spoznala, da sem prekinila silen miselni tok oziroma da sem ga preusmerila v nekakšne neprostore, kjer sem ga bila v tekočem letu deležna le jaz, prvoosebna.
Ob tem me je zvilo, priznam. Ne zaradi tega, ker nisem pisala, ampak zaradi tega, ker sem napisane misli vložila nesistematsko. Kozarcev je tako za celo klet, a niti eden nima nalepke! Kako se naj zdaj človek znajde med vsemi temi zvočnimi zapisi, posnetimi kar z mobilnim diktafonom, popisanimi stranmi v starem planerju neke banke in med plonk listki ter pomečkanimi prtički, ki se veselo kopičijo v moji preveliki denarnici?

Zato si bom danes, na 9. 6. dan, končno priznala, da je ključ, s katerim se dobre misli lahko ohranijo, le odlična organizacija ter predvsem disciplina, strast in želja po deljenju občutij in drobnih spoznanj, ki jih premorem(o).
Torej bom, izključno zaradi sebe, začela znova. Tu in zdaj.
Dobre robe se pač ne meče stran.

Kolumna

Danes mi je pod roke prišla (priznam, po golem naključju) ena izmed (v zadnjem času) boljših kolumen, ki si jih sicer ob koncu tedna z velikim užitkom privoščim ob zajtrku.
Če ga imate v dosegu roke, nujno pograbite današnji Dnevnikov objektiv - Goran Vojnović: Zdrav duh v zdravem peresu.
Amen.

My Perfect Postcard

Življenje je kot razglednica; toplo, barvito in polno presenečenj!