Odvoz kosovnih odpadkov

Sama misel 'z vlakom v Ljubljano' sploh ni slaba. Rešiš nekaj križank in se nasmejiš Seinfeldu (moj travelmate mi dobro služi!) pa je.

Ampak mene vseeno čevelj žuli! Predvsem zaradi poti, ki jo je potem treba prehodit do stanovanja.
Samo kaj pa boš, če si (trenutno - po svoji krivdi) brez avta. Ga pač - natovorjen kot kak osel - od železniške do Ravbarjeve mahneš peš.
Te odisejade RES ne maram.

Pa sem (kljub vsemu) šla.
In na tej grozni poti do mojega domovanja vidim prizor, ki res ne sodi v leto 2008. Zunaj tema, nikjer nikogar, le navlaka kamorkoli pogledaš. Na cesti, pločnikih, travi, stopnicah, gredicah ležijo razbite omare, stari gramofoni, raztrgani fotelji, predpotopne svetilke ter (kdo bi si mislil) navadne gajbice za krompir in celo lutka iz izložbe (kdo dafak ima to doma in kaj s tem počne?!).
In ko končno primaširam do vhodnih vrat bloka, na oglasni deski preberem: ODVOZ KOSOVNIH ODPADKOV.

..aaaaa "back to the future" torej!

Occupation

STUDENT, SWINGER, RADIO STAR!

Ne obžaluj!

Res bi se lahko imela vrhunsko. V prestolnici bi se malo pozabavala pa bi bilo.

Ampak ne. Bilo bi preveč enostavno.
Tega ne znam. Znam kljubovati in komplicirati.

In (danes) mi ni žal, da znam prav to.
Kajti včerajšnji večer je bil poln čudovite topline in takšnega v Ljubljani zagotovo nikoli ne bo.
Neprecenljivo druženje z bratcem (ki je kar naenkrat postal brat! - od kdaj leta tečejo tako hitro?!) ob gori kokic in najini najljubši seriji ne zamenjam niti za najboljše užitke v dvoje!

Ponovno - levitev

Ko enkrat prerasteš okvir svojih nazorov, bi bilo najlažje sleči kožo tako, da to vidijo vsi.
In ti z njimi.
Nato pa si nadeti novo podobo, svoj novi jaz, da bi vsi vedeli pri čem so.
In ti z njimi.
Ampak miselno levitev tudi sam zlahka spregledaš in se šele v naključnih okoliščinah zaveš, kdo pravzaprav si, kakšno kožo si navlekel nase.
Gre za nekakšen poskus oblačenja v temi in ko prižgeš luč, ko končno vidiš v kaj si se napravil, je za preoblačenje premalo časa in tako pač hodiš po svetu v pisani havajski srajci in črtastih hlačah, dokler jih ne prerasteš.
Pa kaj.
Z vsakim novim poskusom gre bolje. Barve in vzorci postajajo vedno bolj usklajeni.
Tako ob pravem trenutku misli postanejo čiste in vizije jasne. Otipljive.

Občutek, ki preprosto ... zasvoji

Danes sem ponovno odkrila, da so trenutki po odpisanem izpitu, na klepetu ob beli kavi tisti, ki v mojem življenju ne smejo manjkati.
Občutka nore brezskrbnosti, ki se me takrat oprime, sem se že pošteno nalezla in prav res mi nenormalno ugaja.

Hočem še!

Samo ... do naslednjega je treba prit!
Spet bo treba knjigo žulit.

Durex

Reklamna kampanija, ki jo fura Durex, je inovativna in ravnoprav provokativna.

Všeč mi je. Zelo!

Pa kaj!

Kolega mi je rekel, da si ni mislil, da bom kdaj objavila nekaj tako brezveznega kot je besedilo komada.
Mogoče res ne bi smela...
Kaj vem.
Bolje to, kot pa nakladanje o stvareh, ki so me vrgle iz tira.

Besedilo pač pristoji trenutnemu razpoloženju.
Ubistvu ga nenormalno dobro opiše.

Lemon tree

I'm driving around in my car
I'm driving too fast
I'm driving too far
I'd like to change my point of view
I feel so confused
I'm waiting for you
But nothing ever happens and I wonder

I wonder how
I wonder why
Yesterday you told me 'bout the blue blue sky
And all that I can see is just a yellow lemon-tree

But I'll start steppin' around in the desert of joy
Baby anyhow I'll get another toy
And everything will happen and you'll wonder...

Pfej in pfuj!

To, da živimo v družbi, v kateri se lahko kritizira ne le vse in vsak ampak lahko kritizira tudi vsakdo - kjerkoli in kadarkoli, je splošno znano. Itak, najlažje je za vsako stvar reči pfej in pfuj. To pač zna vsak.

Tudi modrost, da je svoboda pravica, ki ni za vsakega, pozna večina (ali pač ne?). Ampak kaj nam bo ta, ko pa je ekshibicionizem danes družbena zapoved, ki sili k temu, da vsi o vsem in o vsakemu vemo vse. Ekshibicionisti pa so tisti, ki si jemljejo pravico biti svoboden za to, da prestopajo prag okusnega - berljivega, poslušljivega in gledljivega. In tako potem povsod lahko na vse možne načine zaznavaš bruhanje nesmislov, neumne javne izlive in priznanja, neopravičljivo brezsmiselno pametovanje in neokusno perverznost. Ni čudno, da se potem dobre ideje in pametne vrstice posameznikov iz črede ne vidijo. Tega idiotskega bruhanja je namreč povsod toliko, da sploh več nimaš na izbiro stopiti (in gledati) kam drugam kot v kozlanje in internet je za to res priročna zadevica, saj na njem za skrajni ekshibicionizem nikoli ne zmanjka prostora.

Pa vendar nas ta perverzna družbena zapoved še vedno znova in znova fascinira ter celo privlači. Paradoksalna ironija začaranega kroga.

Ali bogastvo prinaša srečo?

Matjaž Ambrož je v današnjem Dnevnikovem objektivu zapisal takole:

...Takrat sem z vso jasnostjo spoznal: kaj bo človeku bajta v Grosuplju, kaj mu bo avto zahodne proizvodnje, če pa ni srečen. In če človeku ne more prinesti sreče niti bajta v Grosuplju, potem mu jo toliko manj lahko prinese "darilni paket za osebno nego", s katerim sem kot kak tepec stal v vrsti. Iz razmišljanja me je predramilo vprašanje: "A zavijem, gospod?" "Prosim," sem vzpodbudno prikimal.

Seveda je danes moderno kritizirati potrošništvo, sploh okoli božiča in novega leta. Tako zdaj že vsi vemo, da preveč pozornosti posvečamo dobrinam, tem hladnim izbljuvkom industrije.
Zanimivo pa je, da se stud nad plehkostjo potrošništva pojavlja predvsem med intelektualci, ki se ne odpovejo nakupovanju, so pa "načelno" proti.
Načelna raven je nekaj krasnega, je deželica, kjer je človek lahko nekaznovano hkrati neizprosen kritik in vesel udeleženec.

Priznam, da sem občasno "načelno" blazno proti.

Ni pomembno kje, pomembno je s kom.

Vseeno je kaj, velja le od koga.

Ni pomembno kaj nosiš, pomembno je kako to nosiš.

Vseeno je kaj govoriš, pomeni le tisto, kar misliš.

Ni pomemben denar, pomembni so ljudje!

Mucek maček tiger!

Imam moralnega mačka nenormalnih razsežnosti. Iz večih razlogov.
In glede na vse neprijetne dogodke, ki so se mi (očitno) morali zgoditi še pred novim letom, sem se imela na silvestrovo presenetljivo lepo. Krivite lahko njiju.

My bro, my sis - ma niggas!