Mnogokotniki in ostala jeba

Po spletu neverjetnih naključij v zelo čudnih okoliščinah se danes ponovno poigravam z dejstvi:

Zakaj moški tako radi varajo? In zakaj hudiča vedno pozabijo omenit, da so zasedeni?

Ljubezenski mnogokotnik sicer zna biti sila zabavna reč, ampak tisti, ki ga je sestavil tokrat, se pod svoje delo ni podpisal in seveda.. nastala je zmeda!

Tako imamo še nekaj razočaranih gospodinj in enega "amoralneža" več - človeka, ki se ob vsem tem nenormalno zabava - ta koža mi je prav.

Virtualna obsesija

Zamenjati bo treba zvonenje budilke. Pred pol osmo je preprosto ne slišim več. Posledice so vedno enake. Panika, zmedeno iskanje oblačil, knjig in delavne oprave ter tolažilni stavek: " Pol ure zamude pa ja ni veliko..."

Ampak tu se vse šele začne, kajti do enajste je še cela večnost, potreba po zamujenem jutranjem obredu pa je NENORMALNO velika.
Brez jutranje kave ob listanju spleta in prebiranju osebnih sporočilc se dan (enostavno) ne more več dobro začeti.

Takoj pomislim: " Absurdno! "
Tonem(o) v navidezno odvisnost, v ta tako preprosti " meaningless talk ", ki je postal nujno zlo. Virtualni prijatelji so se s svojimi čeprav banalnimi sporočili vpletli v del prijetne dnevne rutine, navidezni svet, v katerem se vsakdo lahko zabava z vsakim, pa srka mejo med realnim in imaginarnim in z vsakim dnem se mi bolj in bolj zdi, da te preprostno ni več. Zdi se, da so tisti onkraj prišli sem, da so tam in hkrati tudi tu! Ne čisto, še vedno se skrivajo za svojimi besedami, virtualnimi nasmehi, slikami in gestami, ampak so.
Dobimo se na spletni kavi, podarjamo si navidezne objeme ter darila, poljube in žaljivke, ki si jih res, čisto zares jemljemo vedno bolj k srcu. Kam gremo?!
" Šlo je predaleč! Če ne preverim jutranje pošte, sem slabe volje, če ne dobim sporočila, ga nestrpno čakam, " si rečem medtem, ko se s pretirano natančnostjo trudim encim odpipetirati v epico.

Ure do enajste se nato vztrajno obračajo in v mislih že drvim domov - z enim samim namenom. Odpreti elektronsko pošto in pregledati socialno mrežo, v katero sem se pustila ujeti in za katero zjutraj ni bilo časa.

Kdo pa še v pekel hodi? Rekli so:

Jst ne grem v peku ....

ker so parcele na hrvašk cenejš.

- Zazi, študent mikrobiologije

Požrtija

Verniki so dočakali svoj največji praznik, ostala horda ljudi pa se veseli predvsem požrtije, ki z njim pride.
Naj jim bo.*
Saj je samo enkrat na leto (če odmislimo Božič, rojstne dneve, poroke, zaroke, abrahame itn.).

Tudi letos barvam pirhe in na precejšnji razdalji opazujem, kako z mize izginjajo dobrote.
Od daleč se namreč vidi bolje.


*Fajn jest, da boste lahko fejst pili!

Lejaut

Časa je vedno premalo, a za nepotrebna razmišljanja se ta vseeno nekako najde.

Lahko bi si uredila blog.
Ne bi bilo švoh vnesti nekaj svežih barv, dodati drobec intelektualne navihanosti s pomočjo slik in poudariti jasnost misli z organizacijo zapisov.
Pa za to nimam časa.
Ah, lahko bi, samo se mi res ne ljubi.

Blog se tako ali tako doživi ob branju vrstic in ne ob puhasto belih oblačkih ter iskrivo zeleni travi!

BERIte!

Rekli so:

Biti zaljubljen je zame bistveno več kot

neke bonboniere, srčki in ta "jajca".

- Zoran Predin, glasbenik

Nalepke

Hodit po Ljubljani v času "rush hours" je precej zabavno (seveda pod pogojem, da se ti prav nikamor ne mudi in da nisi nataknjene volje).

Vedno, ko se mi zgodi takšen klik - kar (žal) ni ravno velikokrat, zelo nekritično in povsem brez odnosa opazujem mimodrvečo pisano množico ljudi in si privoščim vsakega Homo sapiens sapiensa posebej.
Neprecenljivo.

V teh trenutkih tako karseda intenzivno vsrkavam barve, vonjave, oblike in vibracije, ki vejejo iz teh bitij in pri tem sploh ne razmišljam, kdo mi je všeč in zakaj mi ni.

Včasih se celo nasmehnem.
To je tisti nasmeh, ki prihaja iz srca, ni nesramen in ni ljubeč.
Je preprosto zgolj in samo nasmeh ob pogledu na rdečo nalepko na podplatu čudovitih čeveljcev prečudovite mlade dame.

Konfuzno

Ura še devet ni ( natančneje 8:33 kaže ) pa me je že vrglo na rit.
Ubistvu sem tokrat šokirala kar sama sebe!

Madona...
Pokonci sem se spravila že ob šestih, da bi ja brez hitenja prišla ob uri na kolokvij, potem pa čakam pred B3 kot kak bebček. Seveda nikjer nikogar.
In ker sem pač človek, ki je vedno neomajno prepričan, da ima prav, se brez pomisleka odpravim do asistentovega kabineta, kjer ( kot da do zdaj že ni bilo dovolj indicev ) na veliko pričnem zasliševat njegovo pomočnico, zakaj Bavdka še ni.
Po nekaj minutah - bolj konfuznega prigovarjanja kot pogovora - me ta le prepriča v ponovno preverjanje informacije na spletu.
No, in zdaj sem tu. V računalnici.
Čudim se sama sebi in bebavosti celotne situacije. Kolokvij je napovedan za 13. marec!
Neverjetno...
Očitno se lahko zgodi tudi meni.


In kdo je kriv za tale kaos v moji buči?
Jaz že ne!

Ljubezen gre skozi želodec

To je dejstvo.

Zakaj bi drugače kondome prodajali v trgovinah z živili?

In to prav poleg hitrih prigrizkov blizu blagajne...

Beyond borders

To, da so nekateri ljudje samovšečne pizde*, je splošno znano, ane?

In hujši od te vrste ljudi je le še idiotizem. Ta namreč nima meja in seže do kamor pač seže.
Danes je tako spet prestopil mejo nemogočega...




*Oprostite izrazu, ampak tako pač je!

Vremenska napoved: Pihalo bo!

Z vremenom res nimam težav.
Okej mi je, če je oblačno.
Brez tečnobe prenašam dež.
Sploh nimam nič proti snegu!
Kaj šele proti soncu.
Ampak...

...sovražim veter!

Res ga.
Iz skrajne globine, iz dna duše.

Preprosto ga ne prenesem!!
Pika.

Meša mi misli.

Jamiroquai to play Rock in Rio - Madrid in July

On 4th July Jamiroquai will perform at the World Stage of the Rock in Rio - Madrid festival, being held in Arganda del Rey, Madrid, Spain. Jamiroquai will be performing on the night among other artists who have yet to be announced.

V mojem planerju je NOV KLICAJ!

Kdo zdaj koga informira? Hvala.

Z zamudo...

... pa kaj?!
Takšen moj brat pač je. Velik mojster zamujanja in letom primerno resno neresen.




Pomah!