Ker je krizi, ki se neutrudno bliža, težko verjeti (ko priznaš, se moraš pač vdati), število podpornikov ideje zarote, lažnega svetovnega kolapsa eksponentno narašča. Kako dolgo se jim bo še uspelo slepiti, me zanima. Praksi je namreč vse teže oporekati. Pa ne da bi se kdaj trudila. Vse postaja tako zelo očitno.
Včeraj sem si brez pomisleka lahko naročila belo kavo in kozarec vode, danes je bela kava postala zgolj in samo kava, sploh če se zgodi večkrat na dan. Zima pa ponuja še cenejšo različico - zeleni čaj (seveda brez meda, limone ali mleka), kljub temu, da nisem stiskač (včeraj mi tudi ni bilo potrebno biti!). Jutri ... Skrbi me, da si bom jutri lahko naročila le še vodo, ki mi jo bodo - kakopak - mastno skeširali. Zagotovo ne bo imela današnjega okusa po kloru. Za evro in pol se bo v to enostavno potrebno prepričati.
In že slišim nekatere godrnjati češ, višku se pa ja ni težko odpovedati. Že res, a kot kaže ne bo ostalo le pri kavicah in čikcih, ampak bo recesija okužila tudi zelenjavo in kruh! Na koncu bomo vsi, tudi tisti, ki smo včeraj še izbirali med polnozrnatim in koruznim, uro pred zaprtjem stali v vrsti pri Najboljšem sosedu. Lačni (belega) kruha.
Da te pozimi malo zebe, da ti televizor ne gori neprestano, da greš večkrat peš kot z avtomobilom, da nosiš lansko kolekcijo, gre in bi šlo, toda da stradaš kruha...
Kam gremo?
