Življenje je sladica!

And then I fell in love

In potem pride...

... dan kot je današnji.

... do zlitja ekstaznih sil in njihovega odboja, ki žge naravnost skozi moje okno.

... čas, ko lahko zares odpreš čakre in pripreš oči.

... spoznanje o tem, kako neizrekljivo malo potrebujemo, da preprosto SMO.

Kaos, ki te ljubim

Kolega si je končno kupil pohištvo. Sila sofisticirano deluje in res mu pristoji. Stvari, ki so se prej vztrajno kopičile naokoli, so zdaj dobile vizualni smisel.
Red je čudna stvar.
V njegovi bližini predmetnost dobi pomen. Z njim se vse zdi tako zelo prav, tako zelo navidezno okej.
Ker pa vsaka pomlad kliče po odpiranju sofisticiranih omar in razkrivanju pravega nereda znotraj njih, vsa zunanja vizualna urejenost slej ali prej vnovič razpade na posamezne stvari, ki brezpomensko ležijo naokoli. Ves smisel se znova razstavi vse tja do tujih spodnjic na dnu predala.
Resnica je, da je urejenost le fiktivna. Vse, kar zares obstaja, je vesoljni nered, katerega pa zmore sprejeti, doumeti in v njem tudi uspešno funkcionirati le nezaslepljeni veleindividum.

Rekli so:

Confidence is the food of the wise man, but the liquor of the fool.

- Vikram (The Office)

Moj divji ateizem [Rekla sem:]

Atheism is not a lack of belief in God, it is the belief that God doesn't exist. So yeah, it takes more faith and courage to believe in nothing!

My snuggie

Kepico snega, prosim.

Tako grozno jo pogrešam, čeprav še ni zares odšla.

Ne morem brez tistega jutranjega mraza, ki oplazi zaspano kožo, katere nisi uspel skriti, brez vonja sveže zapadlega snega in oblačka, ki se izvije iz skodelice čaja, brez nedolžno čiste pokrajne in občutka radostne popolnosti, ki ob pogledu nanjo lega name, brez ene izmed najlepših zimskih radosti, tečnobe in nezadovoljstva poletnih ljudi, vročičnih množic, ki koprnijo po umazanem poletnem potu. Rada jih vidim trpeti. Uživam, ker vem, da ne zmorejo doumeti pravega pomena zimske idile.

Ne morem je kar pozabiti, moje večne ljubezeni, moje zime...

Beseda. Nesmisel.

Toliko besed...

Grozno veliko je bilo izrečenega. Čez znosno mero globokih čustev, trepljanj po ramenih, vzpodbudnih prologov, tolažilnih epilogov, objemov, vzajemnega razumevanja in ogabno veliko vseh drugih nepojmljivih sladkosti.

Bilo je toliko besed.

Zdaj, ko gledam nazaj, vem, da zagotovo preveč. Večina, če ne skoraj vse, so bile popolnoma odveč. Čez čas so izgubile pomen in skozi kalejdoskop dejanj postale navadne laži, natolcevanja, slinjenja, zapeljevanja, izkoriščanja in drk v glavo. Vse do zadnje odvečne so bile gnili nesmisli.

Lepo bi bilo to vedeti tedaj, ko je bilo toliko besed.

Prelepo.

Tako nikoli ne bi dopustila, da se na tak način govori z mano. Tako bi že tedaj molčala in sproti zavrgla vse še neprebavljene besedne nesmisle, vse blablaje tega sveta.

Oh, bilo bi... prelepo!