Kraja

V resnici obstaja en sam greh. Samo eden. In to je kraja.
Če ubiješ človeka, mu ukradeš življenje, njegovi ženi vzameš pravico do moža, njegove otroke oropaš očeta.
Kadar se zlažeš, nekomu suneš pravico do resnice.
Kadar goljufaš, ukradeš pravico do pravičnosti.
In kadar se narediš, da razumeš, si ukradeš pravico do razumevanja.

Viva la muzika!

Nisem šla v Budvo. Open air spektakel na dunajskem Otoku na Donavi je bil veliko bolj mamljiv. Poleg tega pa so severni sosedje odlični organizatorji.
Seveda smo jo čakali. Ura in pol zamude, en sočen "hey u motherfuckers" in režija za dol past je bilo dovolj za končno odločitev. Splačalo se je.
Toda tokrat v drugi vrsti (kar je še vedno svojevrsten uspeh pri 60 tisoč glavi množici).
Beat that!


Pevka ravno ni, šovmejkerica, ki na oder pride pompozno sedeč v kraljevem prestolu, pa zagotovo.
Ja, prva vrsta je 20 metrov od odra (če nisi VIP - itak)!

Ovohavanje

Psi si ovohavajo zadnjike (kako je z ostalimi živalmi res ne vem), ljudje pa tega ne počnemo, ker je to bljek in fuj in nekulturno in blablabla. Ljudje raje lezemo v rit.
To početje (neprimerno slabše od ovohavanja) je ne le sprejemljivo, ampak tudi zaželjeno. Anala in slinjenje okoli one odprtine je nekaterim celo tako zelo pri srcu, da jo zahtevajo oziroma (bolje rečeno) nujno potrebujejo. Sodeč po njihovih izjavah in obnašanju jim ta dviguje ego in jim omogoča imeniten pogled proti tlom - k majhnim in nepomembnim. In ker se v igri dvojic vedno igra po pravilu podrejanja, veliki živini nasproti stoji (ali bolje rečeno pri riti kleči) slinasti bebček, ki s prekomerno izraženo željo po lazenju v danko (s čimerkoli pač že) poleg gnusa vzbuja pomilovanje in posmeh pri tistih, ki jim analna dejavnost nič kaj ne diši. Ne hvala, raje sem pes in ovohavam sogovornike (kjerkoli pač že).
In to ni vulgarizem, to je stanje današnje družbe.

Imaginarno

Gledam v strop. Ne vidim ga.
Poslušam ropotanje in klepet. Ne slišim ju.
Zaznavam svežo kavo. Ne voham je.
Dotikam se roba postelje. Ne čutim ga.
Mislim s telesom. Meljem v prazno.




Ker ...

Gledam v duše. Vidim misli.
Poslušam poglede. Slišim tišino.
Voham glasove, prezir in domišljijo.
Tipam gnev in ironijo. Držim ideje in čutim vonjave.
S prsti zaznavam hlad ljubezni in bolečino strasti.
Mislim z glavo. Meljem v polno.
Jaz, tu in zdaj, a v svoji 42 dimenziji, v nirvani lastnega egotripa.
Najboljša droga.

Brezposelna

Tudi uradno. In nisem edina, ki ji šestletno delo predstavlja najdaljše ljubezensko razmerje.
Šla sva čez vse, jaz in moj radio. Čez začetno evforično navdušenost, nujnost in nenadomestljivost, čez prve spore, nesoglasija, kratki premor (ki je prinesel več kot vzel) in skozi pravo ljubezen, ki mu je nato sledila, nabita z vdanostjo in polnostjo vse tja do končne rahle apatičnosti in poroga, ki je vpil po razdoru, a sem ga preslišala (navezanost je pač navezanost, jebiga).

Pa me je odrezal on. Z besedami, ki jih zaradi bojazni (ponovne) užaljenosti ne bom citirala.
Razšla sva se!
Kakšno olajšanje!
Seveda ga bo kmalu nadomestil hud šok, toda .. hej!
Najpomembnejše je spoznanje, da se ponujena priložnost nikoli ne izkoristi sama.
Vse je na meni. Od nekdaj.
In prav je tako.

Foto: Blaž Šunta

Vse pogosteje me previdno (počasi se le učijo) sprašujejo: " Kje si, kaj boš? "
LEVO? DESNO? SREDINO?
Odgovor je vedno enak in sila diplomatski: " Sem za spremembe. "

Rekli so:

Bodi realen, zahtevaj nemogoče!

- dr. Jurij Stojan, dr. med.

My Indian summer

Vprašanja

September greje, dežja pa od nikoder. Resno me skrbi za moj procesor. Postaja vse bolj občutljiv in razdražljiv, zamrzne zaradi malenkosti in ponori zaradi absurdne nevednosti ljudi, katero se je že naučil ignorirati.

Po kakšnem ključu določijo vrstni red objav in zakaj se prav v tem mediju vedno pojavljajo isti avtorji, kako so spravili megalomanski plakat na vrh stavbe Telekoma in kako na open air koncertih sploh lahko ocenijo število obiskovalcev, v kaj je sosed predelal sumljive rože z okenske police in ...

Vprašanja, ki sicer ne zahtevajo odgovorov, a se jih v daljni prihodnosti vseeno nadejajo, se neprestano rojevajo. Procesor melje in melje, jih požira in razgrajuje, toda ta kljubovalno vztrajajo. Kopičijo se in vse več jih je! Če orkan, ki bi malo razpihal in zalil mašinerijo, ne misli prit, si bo potrebno omislit zunanji trdi disk.
Bolj kot vsa (kratkočasju namenjena) banalna vprašanja pa mojo mašino zares žge in pogreva le dvoje:
1. Zakaj ne pokliče?!
2. Ali (potemtakem) prijatelji sploh obstajajo?!

Neberljivo

Da je tedensko in mesečno časopisje navaden kup postanih cunj in prežvečenih copat, ki se ga vsake toliko samo obrne (da neumni ne pozabijo kako zelo gre prah v usta in smrad v nos), mi je povsem jasno. Iz tega in drugih razogov tipa 'V tednu dni z (v petih minutah izmišljeno) dieto do idealne postave', 'Kako ga osvojiti', 'Ta-in-ta je tu-in-tu počel to-in-to', 'blablabla' in 'bruhbruhbruh' sem se uporniško zatekala zgolj in samo k dnevnemu časopisju. Ja, k tistemu za ob jutranji beli kavi. Ja, k tistemu, s katerim sem si pri svoji generaciji (in pri bebčkih seveda) vedno znova prislužila pomenljiv 'Kaj se pa ti greš?' pogled. BIL je to dober futer.
BIL.
Žal zadnje čase odpor čutim tudi do tega tako ljubega dnevnega pisanja, saj v informativnem tisku lahko berem le še (kot bi rekla M&J) buče. Ko so te bile še bučke, komaj kaj rumene - tu in tam, največkrat pri peclju - je cajteng še izgledal in se lepo bral. Odkar pa je rumena cela njiva in so v vrsticah samo še nebuloze, je smrad ponošenih gat tako očiten, da ne gre več. Preprosto, ne morem. NE BEREM.
In kdo bi mi lahko očital?

- - ODREŽITE TU - -

Moj ustvarjalni vrhunec je časovno odvisen od ponavljajoče izpitne periode. Pravljična omara je tako ponovno odprla svoja vrata in prav iz nje globin zadnje dni vztrajno vlečem likovne pripomočke.

Škarje mi še vedno povzročajo precej težav. Ne gre ravno po črti.
Pravijo, da je (za primer) barvanje čez robove odraz notranje nestanovitnosti, presežka navdušenja in čezmerne zvedavosti. Dokaz, da morala in norme še niso našle svojega prostora in da ego še ni izoblikoval ali podlegel lastnemu superioru.

Tako gre potem malo poprek in precej počez. Celostna podoba ustvarjenega je (roko na srce) navadno skropucalo, ampak podrobnosti ... Podrobnosti so dah jemajoče. Drzne, nepredvidljive in občudovanja vredne.