Vedno znova

Zbudim se. Drget mi spreleti napol golo telo. Mrzlo je, zebe me. Z muko odprem oči. Vidim uro, ki je že zdavnaj odbila deseto, vidim njega, kako mi kaže goli hrbet, vidim svojo kožo, nasršeno in prezeblo. Vstanem. Zavrti se mi. Zaradi ure in njega in vsega, kar sva použila. Na mizi so ostale le sledi bele risbice in papirja, ki sta naju popeljala v burno noč. Glava je težka, kljub temu da se je spomin izgubil. Pločevinka piva, kozarec vina, vonj po strasti in občutek polnosti mi pravijo, da je bilo lepo. Kot vedno.
Medtem ko se naslajam nad občutji, bolečino v zatilju, mrazom na koži in nemirom v srcu, se premakne. Zavem se, da se je spet zgodilo. Nisem kupila nove knjige, temveč le ponatis starih zgodb polnih naslad in nemorale. Stisne me. Koliko sploh še lahko grešim, preden se mi bo vrnilo?

Rekli so:

Znanje je orodje za pridobivanje privilegijev.

- Neznan avtor

Prijateljstvo najraje primerjam z nošenjem spodnjih hlač. Čudovito je, dokler je čisto. A na koncu se, ne glede na to kako zelo se trudiš, vseeno umaže.
In z vsakim pravilom pridejo izjeme, odnosi, ki niso prav nobene ponošene gate, odnosi, po katerih hrepenim.

My Love Bite

Jebači, ki to niso

Na vprašanje " Kdo je ona? " je dobil odgovor " I was in her. "
Kakšen bi lahko bil človek, ki na tako preprost vprašalni stavek da tako nemogoč odgovor?

Način, s katerim si krepi svoj ego, spominja na tistega pri osemnajstletnikih. Ne glede na to, da gre za dialog med dvema samcema, ki si enako močno želita biti alfa, je intelekt drugega precej boren. Že mora biti eden tistih, ki dvom v svoje sposobnosti v banalnih pogovorih zamenjajo s pretiravanjem in blazno ogabnimi angleškimi frazami. Ta samec je vsekakor ali precej brez sramu poln samega sebe ali pa prokleto zavrta persona, ki se ob vsakem izzivu vedno vsaj malo v hlače. Vsekakor ne deluje normalno in je po naravni selekciji obsojen na propad. S slabo ali pač le sila topoumno žensko.

Takšen bi torej lahko bil ta sogovornik. In veste kaj? Nismo daleč od žalostne resnice. Do nje nas loči le popravek njegove starosti. Ta samec jih ima čez trideset...
In zdaj vas lahko upravičeno vprašam, kdo je bil v komu?

S strahom pričakujem tisti noro posebni občutek, ki me včasih spreleti. Tako neviden, a vseeno iskrivo žareč, jasen in določljiv. Tako izmuzljiv, kljub temu, da premika, odpira in jasni pogled.

Oh! Spoznanja!

Bojim se jih, saj se ob njih vedno znova zavem, da jih čutim, a ne razumem, da je tokrat morda zadnjič in da mi tako nikoli ne bo dano spoznati.

Kako jih utišati?

So ljudje, ki preprosto morajo pametovati. Pretežno o neumnostih. Težko jih prenašam, čeprav se (v novem letu) res trudim. Če ti nekdo vsiljuje svojo ideologijo, ga lahko na hitro in prav na čudovito boleč način odpraviš, toda teh... Teh bluzatorjev pa se nikakor ne moreš znebiti. Šele danes mi je končno uspelo utišati velika usta z majhnimi možgani. Kako? S preprostim: " Uvav... Mogoče se bom pa zdaj končno naučila črkovati 'mačka' in mi bo učitelj dal zlato zvezdico, da bom lahko stekla domov in ti jo pokazala. "

Her love is my energy

Otopelost

Mnenja drugih, katerim pritrdilno pokimavam, NIKOLI ne vpletam v svoje pisanje. Zakaj bi stvari, povedane več kot odlično, preoblekla in jih prodala kot svoje? Zato (izjemoma brez dovoljenja avtorja in brez njegovega podpisa) v svoj dnevnik lepim grobo popravljeno* pisanje duše dvojčice.

...in pomisliš kako bedni smo ljubljanski/slovenski študentje. Nemo gledamo. A so nam povišal bone, včeraj je za 67% upadla ponudba študentski del,... Ampak nas boli kurac, pač rečemo si tako je, kaj čmo, recesija kot prav'jo na POPu (posluši dnevnik, po mojem rečejo besedo recesija ma majku 7krat na oddajo, štej - prav pesimistično). Mislim, da naša generacija ni glih rebelde, ki bi šla sredi zime pod Franceta z iluzijo, da lahko spremeni svet.
Ampak oni so vsaj poskusl', mi pa pridemo in plačamo, potem pa jokamo kot tukaj jst.
Kaj čmo ne, če je pa recesija, al' kako.





* Slovnično, ne vsebinsko. Zgolj in samo zaradi lažjega branja.

Včasih je prav smešno, kako se stvari vračajo.
V velikem slogu! V dobrem starem ritmu, a z eno razliko -
daljšo vrvico.

Solzavo

Spadam med tiste ljudi, ki svoja čustva težko skrivajo oziroma jih kažejo brez zadrege, priznam!
Večinoma s solzami, toda z leti so le-te, ki so vrele ob sreči, besu, bolečini, očaranosti, hvaležnosti, sočutju in tudi ob žalosti, počasi usahnile. Pravijo mi, da sem se končno naučila primerno čustvovati.
Ne cmerim se več, ko mi izrekajo čestitke, tudi ne, ko je treba izrečeno vrniti.
Vsaj tako se je zdelo. Vse do prvega dne novega leta. Do očetovega stiska roke in do tistega prokleto iskrenega žara v njegovih očeh, ko je izgovoril najlepše besede, takšne, ki jih lahko izreče le tisti, ki resnično ljubi: " Pazi nase. Ti si vse kar 'mam. Brez tebe je ta moj lajf in garanje v njem en sam nesmisel. "
In tako so spet pritekle... Vroče solze! Solze sreče, ker pripadam in ker bom nekomu vedno vse, njegov smisel in upanje.