Vreme je čudna stvar, a tak' pač 'mamo. Resda je bilo kdaj že slabše, ampak tudi zdaj ni, da bi se človek ravno po zraku metal. Bolj kot vremenska juha pa me v tečnobo spravlja instant kuhinja prazničnega vzdušja. Res je ne razumem. Kaj je na decembru takega, da iz živčnih razvalin dela brezskrbne dobrovoljčke? Recept več kot očitno deluje, čeprav je resnično zanič! Vsi si šopajo praznični futer, ki pa ni nič drugega kot navaden placebo, zdravilo brez aktivne substance, ki zadane ko' k*! Lučke migetljajo, muzika igra in vino diši. Popolna atmosfera, ki riše bebave nasmehe na obraze, kljub dejstvu, da je v denarnici točno toliko kot pred tednom dni. Včasih se zato zalotim pri sarkastični misli, da Božiček že mora obstajati, kako ne, ko pa decembra vsi čudežno obogatijo.
In tako medtem ko drugi v papir zavijajo na kupe bedarij, jaz vanj zavijam tihi odpor, ki se me okoli novega leta že pošteno drži. Neznosno!
Tudi vas bi se, če bi si dovolili spoznati, da je december lep le zato, ker ste pripravljeni dajati in se razdajati. Na veliko in na široko. Brez omejitev. Nasmehe, objeme, poljube, pozitivo, komplimente, srce. In če dajaš, dobiš. Takšen je namreč
zakon, ki ne velja le ob koncu leta!
Pa saj bo minila, moja mala depresija. Nekega dne, ko si boste v vaše ljube glave zabili dejstvo, da je v letu več kot le borih štirinajst dni, v katerih lahko ljudem namenite kakšno kurjo juhico za dušo!
