Evrovizijski duh

Pa smo jo ponovno (le) dočakali, evrovizijsko popevko v vsem svojem glamurju in blišču. Maratonski glasbeni dogodek smo ponovno začinili s komentarji, kavo, cigaretnim dimom in .. ne, tokrat brez hrane. Seveda nam ni uspelo sedeti pri miru in gledati razgaljenih nog (ki po mojem skromnem mnenju ne zažigajo več tako kot so včasih), brhkih mladeničev in malce manj privlačnih, a zelo nadarjenih pevk (obratno sorazmerje skoraj vedno velja, zanimivo kajne?). Pa vendar opis druženja z razlogom ni namen tega posta.
Hotela sem spomniti le na dejstvo, da smo Slovenci še vedno hudo privoščljivi (vsaj kadar lahko s prstom kažemo na naše južne sosede). Prvi komentarji po uvrstitvi naše Alenke v finale so prišli na vrsto šele po koncu razglasitve vseh finalistov in seveda so ti bili nekaj v slogu: " Pa to, Hrvati so popušili!" Ah ja, nič ni lepšega kot biti boljši!