Nenadkriljivo: SEKS

Dolžnost je dolžnost in volit je treba. Po (sicer citirani) izjavi Janeza Janše pa (kdo bi si mislil?) celo z entuziazmom. Seveda je ta še v popku mladosti, pa vendar!

“Ne poznam vprašanja, vendar vem, da je seks definitivno odgovor nanj.”

Woody Allen je rekel in zadel. V polno.
Seks je edini univerzalni jezik, ki ne pozna narečij in je - ne glede na svojo nespremenljivost - neverjetno fleksibilen. Je prirodno surova govorica vseh in vsakega izmed nas. Seks je edini pravi nagonski tik, ki se ga še nismo "znebili".
Tisti, ki se tem dejstvom upirate, poglejte v svoje hlače! Kaj vidite?
Robat, neolepšan, nazoren in vabljiv organ, ki kljub pudru na vaši faci in zlatu za vašim vratom ostaja pristno naraven. In kar je najpomembnejše, njegovo prvinskost, pa naj bo še tako "nelepa", tudi sprejemamo in odobravamo, zakaj seks ni zgolj akt, temveč odnos med mano in tabo. Med nama. Med nami!

My Late August

Zadnji avgustovski dnevi so kot ustvarjeni za poredne punce.
So prima izgovor za bedarijo - ali dve - več.

Družbeni fenomen

Minus je del ravnovesja, vseeno pa ni opravičilo za neprestano samopomilovanje, melanholijo, depresijo, nesrečo...
Izvir čistega minusa je vsekakor bolano stanje, ki ga je (tako kot vsako bolezen) treba zdravit. Tu ni debate.
Ampak na svetu pri zdravi pameti funkcionirajo tudi ljudje, ki se zavestno silijo v stanje brezupa, s katerim se potem tudi precej uspešno hranijo. Poznam nekaj takšnih. Osebno, celo zelo dobro.
Njihov obstoj je mogoč le skozi lastno trpljenje. Ne, to niso pesimisti, to so nesrečniki, ki v svojem (z zornega kota normalnega človeka srečnem) življenju nikoli ne bodo mogli biti srečni, ker tega preprosto ne znajo oziroma si tega ne dovolijo.
Je sreča grešna?

Rekli so:

"Zares, človek je najbolj čudno bitje na svetu," je zašepetal.
"Hotel bi imeti polet orla, pa nima njegovih kril. Hotel bi imeti moč leva, pa nima njegovih šap. Kako strašno nepopolnega si ga ustvaril, gospodar! In za kazen si mu bil dal še razum in moč, da spoznava lastno nebogljenost."

- Vladimir Bartol (Alamut, str. 423)

BRUH .. BRUH!

Saj ne, da ne delam rada. Sploh ni, da ne delam z zadovoljstvom. In nikakor ni, da mi čebljanje v mikrofon že malo preseda.
Samo.. BRUH! Vseeno mi je resno slabo!
Naš kolektivni duh je na psu. Ah kaj na psu, ni ga! Resda sem na vsake toliko velik egoist, vendar ne v trenutkih, ko lahko sodelavcu brez problema rešim rit. Vedno jim jo odnašam. Delam dvojne termine, če sem le kje blizu. Brez posebnega joka in prigovarjanja. Pa ne, da bi šlo za denar!
In potem, ko potrebujem povratno uslugo, ne zato, ker se mi ne da, ker bi se raje doma čohala po riti, ampak zato, ker jo res potrebujem, dobim tole:
"Res je, da ne vem kje bom, ampak (ne narobe razumet) imam do ponedeljka dopust. Lepo bodi."
HALO?
Kakšen egotrip!

Naslednjič (kolikokrat si bom to še rekla?!) nikomur več ne rešim riti, samo še prst jim porinem vanjo!
Pa ne me narobe razumet.

Seciranje: EGO

Radi kukajo k sosedom. Analiziranje in kritiziranje tuje intime jih že od nekdaj zabava. In da nahranim lačne, volkovom V GLAVO mečem kost!
Seciram svoj ego..

..Popolen je, ker sem med tistimi, ki jih mnenje gobezdave ter neizprosno kritične množice prav malo briga. Toda popolnost in trdnost človekovega jaza se (kako ironično) izraža z njegovo lastno nepopolnostjo in tako prepričanje, da me gofljanje sploh ne briga, ne drži ravno. Po lobanji namreč udriha moj superiorni jaz, moj super-ego, ki me sili v razmišljanje o strupenem jezikanju brezveznjakov in mi v betico zabija občutek nesigurnosti.
Sovražim njegovo ropotanje! Tudi listanje po Sigmundu mi ni pomagalo, saj morata tako morala kot občutek krivde obstajati, če želimo na kratko držati id, katerega zahteva so zgolj in samo užitki, za dosego katerih ne izbira poti.
Ne odobravam, hočem popolnost brez morečih občutkov in če je ego res analogen jezdecu in id njegovemu konju, potem ne potrebujem super-ega, ki bi popravljal pot. Naj se konj kdaj pa kdaj odloči sam, bom pač šla čez amoralno kamnit teren, kar je tako ali tako moja največja moralna želja.

Dokler mi ne uspe, pa ostajam soseda, ki za njihov užitek s sebe trga meso.
Oglejte si me, raztrgajte me, privoščite si.. mrhovinarji!

Odprava zelenega zmaja

Na mednarodnem prometu so se naredili Francoze ali pa se jim ni zdelo vredno omenjati, da Budapest Spezial ni čisto nič specijal. Dolgih devet ur vožnje z goro prtljage, ki se na poti nazaj ni razpolovila, ter večkratno presedanje (mednarodni vlak - avtobus iz kamene dobe - lokalni KADILSKI?! vlak) nikakor ne morem oceniti kot prijetno. Nazaj je bilo celo neprimerno težje!
Ampak..
..nekatere stvari se preprosto izplačajo.
SZIGET je nekaj, kar enostavno moraš doživeti. Je vse prej kot le festival dobre glasbe. To je otok, na katerem Disneyland sreča Woodstock in Exit, pravi fantasy land za odrasle.

Čisto vse pa je odtehtalo le neprecenljivo: Ritmi domačega regija in koncert Jamiroquaija.
Ponovno v prvi vrsti!.. Popolno rojstnodnevno slavje.

* V VIPu sem predala tudi pozdrave in Jay jih (seveda) vrača. ;)

Odsotna

Smo se že malo in se gremo še malo. Potepat seveda.
Semle.
Z MOJIMI SRČKI.

Nakupovanje kot samozadovoljevanje

Bil naj bi čisto navaden klepet ob kavi, pa sem bila namesto z belo kavo in njenim vedno prijetnim 'Živjo, kako si?' postrežena z izjavo, ki je bila najbrž mišljena kar tako, za usput.
Pa ni šlo.
Tistemu poleg mene se je kar zaletelo. Kako ne, saj je po: " Danes sem tako potlačene volje, grem potem malo v šoping pa bo, " vedel kaj sledi. Tako je, če me poznaš do obisti.
Ko je odložila mojo jutranjo pregreho, sem takoj in brez pomisleka začela.

Kaj vse si more danes človek dajat, da je lahko vsaj približno dobre volje?! In na kakšne absurdne načine mu družba to ekstazo ponuja! Se sploh še kdo spomni kako so včasih izgledale izložbe in trgovine? Tisti mali butiki v zdaj že pozabljenih središčih mesta so premogli "izložbeno okno" s kar na oglasno desko pripetimi izdelki. In iz ene skrajnosti smo zavili v drugo. Ustvarjamo zastrašujoče megalopolise ogromnih in brezštevilnih izložb s pisanim ambientom tropov. Večje - boljše! Nakup že dolgo ni več le nujno zlo in (očitno) ne gre več samo za opravek. Nakupovanje je postalo samozadovoljevanje, ki vedno ter povsod nenormalno paše, sprošča, osvobaja, pa še nihče ga ne obsoja. Vsi si ga dajejo in brez njega bi bili v svojem bistvu nepotešeni.

Postali smo družba, ki smo jo pred leti grdo obsojali. Družba, ki se izprehaja skozi enormne centre in si z ogledovanjem vsega, kar si lahko privošči, četudi tega dejansko ne namerava kupiti, polni nemirnega duha.

Kava se je medtem že ohladila in ostala nedotaknjena tudi po mojem vihravem odhodu.

Rekli so:

It takes more than you to make me weak.

- Jason Cheetham

Nekje med razočaranostjo in nategom

Rekla sem: " Ko dobim pošto.. "
In sem jo. DANES.
RoyalMail res ni zatajil (na zdravje upravičenemu slovesu!).

Mravljince sem imela malodane povsod, tudi nasmeh se mi je menda zategnil gor do ušes in tokrat sem se res - čisto zares - skoraj v hlače. Zakaj, izgledalo je takole.
A ne prav dolgo. Ko sem Boga uspela osvobodit iz ovojnice, se je končno zableščalo.
" O madona! " me zvije in do računalnika se nato bolj kot ne odplazim - za vsak slučaj, da me mehur ne preseneti.

Zaženem DVD. Blesavi nasmeh še vedno na obrazu, očke pa otroško velike.
In potem..

..LARI FARI!!

Iz ihte zato takoj odprem ebay in naročim novo dozo.
Obsesija je huda stvar.