Because.

Malo jih je in te, ki so, so občudovanja vredne.

Zakaj? Zato.

Na stara pota

Da novo ni vedno boljše od starega, so spoznali tudi nekateri glasbeni mački.
ČUDOVITO!

Zdaj bom spet z veseljem šla na njihov koncert.
BRAVO!

Sreča

Med - zadnje dni bolj redkimi - trenutki pozabe, sem se na žgočem soncu poigravala z mislijo o tem, s čim vse si lahko posameznik pričara duhovno sitost, blaženost.

Nisem razmišljala o materialnih bedarijah, ki veliki večini plehkih ljudi pomenijo eno in edino zadovoljstvo. Te sem namenoma preskočila, saj je za ženske, ki ob namakanju nogic v njegov bazen doživijo vrhunec svojega bivanja, res škoda zgubljati čas. Ne bi.

Bi pa o situacijah, ki obudijo kompleksna občutja in jih doživljamo kot srečo.
Veliko jih je in nenadne so, a so hkrati prav zaradi svoje nepredvidljivosti čudovite, saj šele v njih ugotoviš, kako malo je potrebno, da si srečen in šele v njih dejansko sprevidiš, da se ne poznaš dobro.

Po nečloveškem naporu, ko si fizično popolnoma sesut, se vseeno počutiš neopisljivo dobro, polno, živo.
Po petju na ves glas in iz srca, se ti smeji, čutiš zadoščenost.
Po osupljivem rezultatu, ki je odraz tvoje požrtvovalnosti, vztrajnosti, moči in poguma, se dvigneš visoko in preveva te občutek lahkotnosti.
Lepe življenjske situacije.

Ker pa ima vsak + svoj -, si marsikdo srečo poišče drugje, na zelo drugačen način.
Ah! Bodimo iskreni, vsak si jo.
In hej, da ne boste zgrešili bistva! To še ne pomeni, da stanje popolnosti doživljamo ob trpinčenju ali celo ubijanju drugih, čeprav se tudi takšni najdejo.
Namigujem na občutke, ki potlačijo, potrejo in ponižajo nas same.

Četudi je zdravnik zatrdil, da ničesar ne moreš spremeniti, še vedno vztrajaš ob postelji in se mučiš s solzami ter jezo, pa veš, da s tem ne boš nikomur pomagal. A na nek strahoten način te tvoje trpljenje osvobaja in osrečuje.
Kljub temu, da si bil prevaran, da čutiš bolj kot čuti ljubljeni, se vztrajno vračaš v nezvest objem, ker ljubiš preveč, premočno. Trpiš, a le zato, ker ti bolečina s seboj nosi tudi srečo, zavedanje, da ga imaš ob sebi, čeprav ni čisto tvoj.
Ali pa si v senci. Tvoj trenutek je odvisen od želje drugih, saj si plan B. Odličen plan B, a moraš ostati skrit. Občasno te situacija spravi v nerazumljiv bes, vendar se kmalu pomiriš, saj dobro veš, da ti ta, ne glede na to kako absurdna že je, prinaša občutek premoči, zvitosti, ki teče po tebi kot neizmerna sreča.

Če hočeš biti čisti plus, sam sebi zadosten, si MORAŠ šopati minus.

Ravnovesje.

Vse temelji na tem jebenem ravnovesju.

Rekli so:

I'm tough ambitious and I know exactly what I want.

If that makes me a bitch okay.

- Madonna

Ljubljančani in ostali meščančki

Nikoli mi niso bili najbolj pri srcu. Ne toliko zaradi tega fulkul mestnega načina življenja, kot zaradi odnosa do "seljakov". Njihov etitjud je namreč sila negativen.

Kakšna je to moda?

Zagotovo je krivo prepričanje, da v velikem logu lahko dobiš vse, kar v življenju resnično potrebuješ.
Že prav. Super. Fino. Vse okej.
Dokler..

..meščanu ne omeniš drugega zavidanja vrednega "zaselka". Vzvišeni sicer ve, da le-ta obstaja, seveda pa tam še nikoli ni bil in tja tudi nikoli ne bo šel.
Ti nafrufruljenci pač ne čutijo potrebe po tem, da bi se kam zapeljali in morda celo kaj videli. Lepo rečeno, pojma nimajo kje živijo! Že obrobje lastenga mesta je zanje nekakšna dežela Nije!
Absurd.

Kdo se tu lahko komu smeje?


In ne, poznavanje Obale ne šteje.
In ja, obstajajo izjeme.

Jabolko..

Sredi junija smo, mene pa zebe;
zato sem nase navlekla občutno prevelik termoflis (mogoče gre celo za podloženo potapljaško obleko, ne vem) iz bratove omare, pred fotoaparat pa posadila mojo drago mami - za malo dobre volje.
Nepozabnih 5 minut!

..ne pade daleč od drevesa.

K sreči!

Homo?

Padlo je nekaj ponudb, toda epiloga še nisem pripravljena spisat.
In ne, vzdušje ni morbidno, je le idejno prazno.

Pa vendar..
Minulo soboto so organizatorji dogodka Zagreb Pride priredili predigro - skupinsko poljubljanje gejevskih in lezbičnih parov po parkih glavnega mesta.
S tem nestrpnost ni bila le v zraku, ampak je lazila tudi povsod drugod.
Žalostno.

Na nekem posnetku sem videla dedija, ki je na veliko vpil: " Na grmado z njimi! Policisti jih varujejo, nas normalne pa kaznujejo. Udri ga... "
Gledam z odprtimi usti.

Družba, v kateri živimo, je še vedno tako prokleto nazadnjaška!

O homoseksualcih se blazno rado razpravlja. Zakaj?

Zakaj bi o njih sploh morali imeti mnenje? Potem bi ga bilo potrebno imeti tudi o heteroseksualcih, pritlikavcih, hendikepiranih, na smrt bolnih,...

Pa ga imamo? Seveda ne, saj gre za popolnoma normalne ljudi! Po naštetem pač nikogar ne moremo soditi.

Homoseksualnost je normalna!

Abnormalna je le v naši trenutni družbi. In ker je “normalnost” le ideološka kategorija družbene sprejemljivosti, se bo tudi o gejih in lezbijkah nekoč nehalo govoriti kot o nezemljanih.

Do takrat pa naj imajo svojo parado. Če jo lahko imajo gasilska društva, verske sekte, plesne skupine in maturantje, zakaj je ne bi imeli tudi homoseksualci?

Dokler človek ne bo pripravljen sprejeti sebe, ne bo pripravljen sprejeti nikogar, ne le istospolno usmerjenih.

Nikar ne bodite nestrpne p*zde.

Zgodbice..

Skupaj sta že nekaj časa, ona ga ljubi, on pa, kot da se ne zna odločit ...

In jo prevara. Večkrat.

Postaviš se v njeno kožo, ki ti nekako ni prav, a mu vseeno skupaj z njo v mislih izruješ lase in ga raztrgaš na koščke.
Reče ti, da se ne bo več pustila, potem pa jo čez nekaj dni pokliče, se opraviči, ona pa mu steče v objem.

Razumeš? Ne.
Se pa trudiš ... Poskušaš.

Naslednjič, ko jo srečaš, je njen izraz na obrazu tako ali tako dovolj zgovoren.
Pa se gresta še en krog! A se ti že vrti ...



Zato tisti, ki še niste, dojemite že, da volk dlako menja, čudi nikoli. Ljubezen gor ali dol.

Divje misli

Veliki (in mali) modreci pravijo, da se najboljše ideje porodijo tam, kamor gre še Cesar sam.

NAK.

Te zrastejo le za volanom hudičevo črnega avtomobila, na poti iz in na poti v Ljubljano.

Danes bo mera dvojna.
Hja, če dobiš takšno vabilo, se pač odpelješ nazaj v.
Divje!

Kakšen Š neki!

Ker sem škrtuh^, se namerno ognem cestninski postaji na Dobu. Tako prihranim za eno švoh 'lublansko belo kavo'.
Posledica tega je vožnja po asfaltnih luknjah mimo čudnih naselij tipa Pokojnica in Boga vas.
In prav v teh koncih imajo kar dva Šentvida, ki stojita drug zraven drugega. Eden je Šentvid, drugi pa Šentvid pri Stični.
Seveda gre za ena in isto s*anje;
lapsus, ki gre prebivalcem zagotovo močno na živce.

Tako kot gre meni 'naš'.
Že odkar so (menda pred štirimi leti) postavili table z imeni ulic, resno razmišljam, da bi vzela belilo in izbrisala tisto prokleto strešico.
ROSTOHARJEVA in ne RoŠtoharjeva!!

Po Mihajlu Rostoharju.
Tako.
Da boste vedeli!



^Ampak mislim, da se temu dandanes reče kar študent.