Po Vuku Karadžiću se moj nesrečni moto glasi "govori kot misliš", torej mi ne preostane drugega kot da pišem kot mislim. Ne samo kar, ampak tudi kot mislim: deloma nepovezano z občasnimi asociativnimi preskoki, bi rekla Freud ali "naš" Žižek (ker sedaj, ko je svetovno priznan, je lahko tudi "naš").
Tako mojega "najprej reci, potem razmisli" pitbula še vedno vztrajno sprehajam na verigi, nikakor ga namreč ne morem zdresirati, da gre "poleg" in da "sede", ko ga spustim. Ne pomaga. Divja in napada. Tudi večje od sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar