Ponovno - levitev

Ko enkrat prerasteš okvir svojih nazorov, bi bilo najlažje sleči kožo tako, da to vidijo vsi.
In ti z njimi.
Nato pa si nadeti novo podobo, svoj novi jaz, da bi vsi vedeli pri čem so.
In ti z njimi.
Ampak miselno levitev tudi sam zlahka spregledaš in se šele v naključnih okoliščinah zaveš, kdo pravzaprav si, kakšno kožo si navlekel nase.
Gre za nekakšen poskus oblačenja v temi in ko prižgeš luč, ko končno vidiš v kaj si se napravil, je za preoblačenje premalo časa in tako pač hodiš po svetu v pisani havajski srajci in črtastih hlačah, dokler jih ne prerasteš.
Pa kaj.
Z vsakim novim poskusom gre bolje. Barve in vzorci postajajo vedno bolj usklajeni.
Tako ob pravem trenutku misli postanejo čiste in vizije jasne. Otipljive.