Vedno, ko se mi zgodi takšen klik - kar (žal) ni ravno velikokrat, zelo nekritično in povsem brez odnosa opazujem mimodrvečo pisano množico ljudi in si privoščim vsakega Homo sapiens sapiensa posebej.Neprecenljivo.
V teh trenutkih tako karseda intenzivno vsrkavam barve, vonjave, oblike in vibracije, ki vejejo iz teh bitij in pri tem sploh ne razmišljam, kdo mi je všeč in zakaj mi ni.
Včasih se celo nasmehnem.
To je tisti nasmeh, ki prihaja iz srca, ni nesramen in ni ljubeč.
Je preprosto zgolj in samo nasmeh ob pogledu na rdečo nalepko na podplatu čudovitih čeveljcev prečudovite mlade dame.
4 komentarji:
Se strinjam s tabo, js tudi rada opazujem mimoidoče ljudi. Njihovo hojo, izraz na obrazu, kako se gibljejo, kako so oblečeni, kaj izžarevajo. Samo zna bit čudno, če te zagledajo, kako jih gledaš, pa si sam preveč zatopljen v brezbrižnost, da bi se spomnil in umaknil pogled.. :):D
v čudovito pripoved ovita opazka o nalepkah, ki jih pozabimo odstranit iz novih čevljev! super napisano!
like it...keep on comin'!
Ja Anja, zna bit čudno, a hkrati prikupno - tako se vsaj tolažim, sploh kadar se zamaknjeno nasmehnem sama sebi in tja v tri dni. :)
Tia, hvala!
točno to u kafiču med zaro in namo se zicnš in opazujš, za prigrizek pa čufte s pire krompirjem,... izjemen scenarij ce bi bla u ljubljani, a bi potem skupi opazvale;)?
Objavite komentar