Pa ni šlo.
Tistemu poleg mene se je kar zaletelo. Kako ne, saj je po: " Danes sem tako potlačene volje, grem potem malo v šoping pa bo, " vedel kaj sledi. Tako je, če me poznaš do obisti.
Ko je odložila mojo jutranjo pregreho, sem takoj in brez pomisleka začela.
Kaj vse si more danes človek dajat, da je lahko vsaj približno dobre volje?! In na kakšne absurdne načine mu družba to ekstazo ponuja! Se sploh še kdo spomni kako so včasih izgledale izložbe in trgovine? Tisti mali butiki v zdaj že pozabljenih središčih mesta so premogli "izložbeno okno" s kar na oglasno desko pripetimi izdelki. In iz ene skrajnosti smo zavili v drugo. Ustvarjamo zastrašujoče megalopolise ogromnih in brezštevilnih izložb s pisanim ambientom tropov. Večje - boljše! Nakup že dolgo ni več le nujno zlo in (očitno) ne gre več samo za opravek. Nakupovanje je postalo samozadovoljevanje, ki vedno ter povsod nenormalno paše, sprošča, osvobaja, pa še nihče ga ne obsoja. Vsi si ga dajejo in brez njega bi bili v svojem bistvu nepotešeni.
Postali smo družba, ki smo jo pred leti grdo obsojali. Družba, ki se izprehaja skozi enormne centre in si z ogledovanjem vsega, kar si lahko privošči, četudi tega dejansko ne namerava kupiti, polni nemirnega duha.
Kava se je medtem že ohladila in ostala nedotaknjena tudi po mojem vihravem odhodu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar