Preden sploh zacnem... Tipkovnice tu so popolnoma drugacne, saj na njih ni nasih ljubih sumnikov. Tudi vse ostale napake in estetske pomanjkljivosti so in bodo (zal negativen) stranski produkt casovne omejenosti. Kdo bi zameril, cas je tu denar.
Ura - 00:05. Sedim v SVOJI sobi. Za mizo, s prizgano namizno lucjo in priprtim oknom. Ker je najin hostel v srediscu starega mesta, se z ulice slisi vrvenje in z njim vsi pozno vecerni sobotni vzkliki. YH je mocno presegel moja pricakovanja. Vecina studentskih domov pri nas ni v tako dobrem stanju! V apartmaju smo stirje in vsak od nas ima svojo sobo na kljuc. Poleg te imamo se skupno kuhinjo z jedilnico in kopalnico s kadjo! Tisti, ki mi uspe najt boljso ponudbo za borih dvajset funtov na noc v srediscu Edinburgha, na vrhuncu sezone in v vsaj taksnem rangu udobja, mu dam za pivo! Edino, res edino kar mocno pogresam (pa sem si kar sama kriva) je preklopnik za vticnice, ki imajo tu (kakopak) tri luknje. Pa kdo bi se sekiral, jutri si bo pac treba kupit enega, da nahranim svoj Samsung. Potrebujem budilko!
Sicer pa bo viski pocakal do jutri. Pot je bila precej naporna, a tekoca. Ugotovila sem, da na letalih bolj kot pritisk v usesih sovrazim klimo. Nemogoce bolece mrzla je. Letalisko osebje in njihov odnos pa je ob tem tako gladko vljuden, da se na koncu zacnes opravicevati, ker tecnaris, da te zebe. In ne samo to, po letaliscu sem hodila le v crtastih HelloKitty stumfih in se pri tem nisem pocutila niti malo ponizano. Osebje zares zna postopati s potniki. Iskren in neverjetno vljuden odnos, nasmeh in besede kot so: "A bi lahko prosim...
... In tu mi je zmanjkalo minut. Jebes to! Od drugega dne naprej se nisem dotaknila ne tipkovnice in ne pisala, ni casa ter predvsem ni domisljije za opis skotskih lepot. Se ob vrnitvi potrudim s slikami.
Over&Out
Ni komentarjev:
Objavite komentar