Radosti

Ne dolgo tega sem si pri svojih dvajsetinnekaj kupila prvi fotoaparat. Resnično prvi! Z občutkom sladkega pričakovanja, ki me je prevzemal ob snovanju načrta kje, kdaj in kaj bom kupila, sem se vrnila nazaj v brezskrbna leta, ko smo še plezali po drevesih in se sankali po travi.
Kam so izginila vsa ta drobna vznemirjenja? Ničesar več se ne veselimo z vsem srcem in trenutke, ki bi se sicer lahko zgodili in se razrastli, preskočimo zaradi želje po imeti, lastiti si, obkljukati, doseči. In ko imaš... Pač imaš. Si brezpomensko lastiš. Jebeš to!
Grem nazaj med neizmerne občutke preproste izpopolnjenosti ob preštevanju dni, ki so me še ločili do smučanja, med neskončne hipne trenutke sedanjosti, ki so me prevzemali ob robutanju marelic in ki so bili tako zelo vseprisotni, da je bil jutri neizrekljivo daleč, nepredstavljivo neznaten in moje obstajanje od njega nikoli ni bilo odvisno... Grem nazaj, živet za danes.