JAZZY KITCHEN

sobota, 19. junij 2010

Hudobija

O peskovniku in bolnikih, ki se v njem še vedno igrajo, sem že pisala. Toda nedavni dogodki so me prisilili (preneseno seveda), da se vrnem in v okvir, ki skupaj drži to ubogo mivko, zabijem še nekaj desk. Močno sem namreč podcenila pomen situacije in vpliv starešin, ki še kar vztrajajo pri rdečih plastičnih grabljicah.
Njihova bolana zavest in dejanja kot neposredne posledice le-te sežejo krepko čez leseni okvir igrišča! Ti nesrečniki so namreč tako zagrenjeni, da si na vse pretege želijo podreti tudi potičke tistih, ki so po zakonu evolucije uspeli zlesti iz cmerajoče in brezpomenske mivkaste srenje. Načinov, s katerimi si prizadevajo poteptati stvarnost razvitih, je nešteto, toda kljub bujni domišljiji in iskreni žlehtnobi, ki jo premorejo, je njihovo metanje modrih lopatk v okolico peskovnika in nagovarjanje osebkov, ki so se komaj uspeli skobacati na travnato stran, zaradi pomanjkanja zdravega intelekta sila neuspešno.
In ob vseh teh bolj ali manj klavrnih poskusih hudobije me je včeraj vseeno uspela šokirati vztrajnost, s katero se nekateri pacienti dan za dnem (tudi po več letih) še vedno trudijo zajebati ljudi iz svoje preteklosti. Očitno je že tako, da lahko sovražiš le tiste stvari, katerih ne moreš imeti, in tiste ljudi, katerih (nikoli) ne moreš doseči.

1 komentar:

Labsy pravi ...

Hudobija je en tak lep pokazatelj veličine osebka, njegovega Ega in, če uporabim računalniške izraze, zmogljivost procesorja. Za dvig že po zakonih narave potrebujemo več energije, kot za spust in popolnoma gravitacijsko normalno je, da se vsak raje spušča, kot dviguje.
Vendar - spust je pasiva, dejanje zunanjih sil, ki te vlečejo dol, medtem ko je dvig aktivno dejanje, poganjano z lastnimi vzvodi, voljo in močjo.
Leni smo, če smo hudobni, zavistni, nevoščljivi. Leni smo, če raje ogovarjamo kot pogovarjamo. Leni smo, če iz nas veje negativa lastnega Ega in leni smo, če se prepustimo toku.

Poznam eno lepo zgodbico na to temo.
Starec, dolgobradi, sivobradi, v belem kimonu, obkrožen s tihimi zvoki narave in gručo velikookih otročajev, ki napeto poslušajo njega sleherno besedo, saj vedno z malimi besedami pove velike reči, pojasni, da se v vsakem človeku celo življenje borita dva volkova.
Prvi predstavlja vse lepo, prijazno, ljubezen, dobroto, sočutje, medtem ko je drugi njegovo nasprotje, predstavnik zla, hudobije in vsega grdega na svetu.
"In kateri volk zmaga?" vpraša eden od otrok.
Starcu narahlo pridvigne kotičke ustnic, na obraz se mu nariše spokojni mir, odgovor pa vsem prisotnim seže globoko v srce:
"Tisti, ki ga bolje hraniš."