Rekli so:

There is no sin greater than ignorance.

- Rudyard Kipling

Popotniski dnevnik: 25.7.09 - Edinburgh

Preden sploh zacnem... Tipkovnice tu so popolnoma drugacne, saj na njih ni nasih ljubih sumnikov. Tudi vse ostale napake in estetske pomanjkljivosti so in bodo (zal negativen) stranski produkt casovne omejenosti. Kdo bi zameril, cas je tu denar.


Ura - 00:05. Sedim v SVOJI sobi. Za mizo, s prizgano namizno lucjo in priprtim oknom. Ker je najin hostel v srediscu starega mesta, se z ulice slisi vrvenje in z njim vsi pozno vecerni sobotni vzkliki. YH je mocno presegel moja pricakovanja. Vecina studentskih domov pri nas ni v tako dobrem stanju! V apartmaju smo stirje in vsak od nas ima svojo sobo na kljuc. Poleg te imamo se skupno kuhinjo z jedilnico in kopalnico s kadjo! Tisti, ki mi uspe najt boljso ponudbo za borih dvajset funtov na noc v srediscu Edinburgha, na vrhuncu sezone in v vsaj taksnem rangu udobja, mu dam za pivo! Edino, res edino kar mocno pogresam (pa sem si kar sama kriva) je preklopnik za vticnice, ki imajo tu (kakopak) tri luknje. Pa kdo bi se sekiral, jutri si bo pac treba kupit enega, da nahranim svoj Samsung. Potrebujem budilko!
Sicer pa bo viski pocakal do jutri. Pot je bila precej naporna, a tekoca. Ugotovila sem, da na letalih bolj kot pritisk v usesih sovrazim klimo. Nemogoce bolece mrzla je. Letalisko osebje in njihov odnos pa je ob tem tako gladko vljuden, da se na koncu zacnes opravicevati, ker tecnaris, da te zebe. In ne samo to, po letaliscu sem hodila le v crtastih HelloKitty stumfih in se pri tem nisem pocutila niti malo ponizano. Osebje zares zna postopati s potniki. Iskren in neverjetno vljuden odnos, nasmeh in besede kot so: "A bi lahko prosim...

... In tu mi je zmanjkalo minut. Jebes to! Od drugega dne naprej se nisem dotaknila ne tipkovnice in ne pisala, ni casa ter predvsem ni domisljije za opis skotskih lepot. Se ob vrnitvi potrudim s slikami.

Over&Out

Veliki pobeg

Ob 16:10 mi bo pritisnilo na bobnič, piskanje v ušesih pa me bo veselo živciralo vse tja do 20:45. S pavzo v Londonu. Vsi se blazno obremenjujejo z gripo, še malo namesto mene. Res ne vem, če si bom med presedanjem nataknila masko. Bomo videli. Stvar hipne odločitve. V Edinburgh bova tako pricapljali proti večeru in če kdaj, bo takrat prst viskija (na ledu - se ve) res gladko stekel po grlu. Kako se bo nato odvilo in zakaj in kje in s kom pa (upam, da karseda sproti) v sledečih zapisih mojega skrivnega dnevnika.

Ker je preventiva zakon, bodo zapisi tudi na papirju. Če ne bo šlo drugače, se bodo nato ti (z zamudo enega potovanja po Škotski) po moji volji spravili še v virtualno obliko.

In greš...

Zakaj so to tvoje najljubše knjige?

Odgovor ni preprost, vendar sem zato-ju na ta zakaj bližje z vsako na novo prebrano vrstico. Danes lahko rečem, da so moje najljubše tiste, ki se v bežnih opisih, podrobnostih in v za zgodbo nepomembnih besednih zvezah nevedoč dotikajo moje intimne stvarnosti.
'Kako sem postal neumen' je moja najljubša, ker v njej Martin Page piše takole:

... Povabil je Antoina in Coralie, naj stopita v ordinacijo. ... ... Kakor da
bakrena tablica pri vhodnih vratih ne zadošča, je ordinacija izžarevala potrjeno
kompetenco; barve in pohištvo so dihali resnobnost. ... ... A Edgarjeva
ordinacija se je temu vzorcu malce izmikala, saj so na stenah visele otroške
risbe, po tleh in mizi pa so bile raztresene čečkarije, igrače in plastelin. Simbolno moč zdravnikove osebnosti je načenjal rdeč power ranger, ki je stal
na bloku z recepti. ...

...

Na banko po funte. 3 days to go!!

Grem!

Tečno vroče je. Od četrtka dalje zavestno odštevam dneve, ki me še ločijo do pobega. Vračajo se občutki iz otroštva, ko smo odštevali čas do Božiča. Namesto čokoladnega odlitka si vsak dan (v mislih) spakiram nov kos popotne opreme. Vznemerljivo in neopisljivo navdihujoče je. Ni namreč, da bi si vsak dan v življenju izpolnil kakšno izmed največjih želja.

Mistika v meglico ovitih gorovij, neopisljiva razsežnost jezer med njimi, dih jemajoča zgodba o bitki za svobodo in žuboreča odprtost ljudi, ki se znajo smejati na svoj račun. To je ŠKOTSKA!
Eden izmed skritih biserov mojega avanturističnega duha in osvežujoči fakof bedni poletni obali in soparni Sloveniji.

Life mode back ON

Vreme se je končno uspelo spravit skupaj, čeprav mi pred tem sploh ni bilo v napoto. Če se do 25ga ponovno obrne, bo odlična predpriprava na nepredvidljivo škotsko višavje!
Pred tem pa še nekaj posebnih piknikov in kupček knjig, ki sem se mu uspela upreti med izpitnim obdobjem... Res mi je fajn. Itak!

Rekli so:

When I die, I want you to bury me upside down, so the whole
world can kiss my ass.

- Neznan avtor

My New Obsession

Izklop

Še nikoli tako hudo. Razumeti, kako je, ko se spraviš na rob psihično in fizično mogočega, je možno le, če skrajnost občutiš sam, če se na njenem robu loviš tako dolgo, da ti od nečloveškega napora začnejo odpovedovati mišice, pokati kosti, hirati telo in zatekati možgani. Hudič je, če ti oteče le betica. Telo bi, um ne zmore, če bi lahko, bi ti možgane razmazalo po vseh stenah dnevne sobe.
Prignala sem se tako daleč, da sem, zaradi gmote, ki sem jo uspela stlačit v procesor, iz sebe neuspešno spravljala že banalne povedi [Žejna sem. Kako si? Koliko je ura?]. Preprosto stemnilo se mi je. Vse, kar je ostalo 'tam zgoraj', je bila ogromna črna praznina, ki je pritiskala na lobanjo. Nič. Gledaš, ne vidiš. Trudiš se razmišljati, a tudi poskušati pozabiš že naslednji trenutek. Ne veš, kaj si hotel. Ali si sploh kaj hotel? Nič. Vakum. Sekunda spomina. Spet si na začetku, spet poskušaš razmišljati, nato spet pozabiš. Ravna črta.
Doživeti rob je ali nirvana ali priložnost na lastni koži izkusiti kako je, če si butast. Odvisno od interpretacije.

DOVOLJ!
Čas bo, da PREKLOPIM!

My Early Morning

4:39...

Po dolgem času spet gledam jutru v oči. Saj ne, da bi ga lovila, preprosto presenetilo me je.